041 726 449 turizem@az-sp.si

Madeira – nekdaj otok lesa … danes muzej Atlantide na prostem

Prvo, kar zaslišim, ko stopim na »novo« zemljo, kamor je stopila tudi noga Krištofa Kolumba, je »Bom dia«. Drugo, kar sama izustim pa: »Obrigada (hvala).«

Prispela sem na otok, kjer je letališče majhno. Zgrajeno na delu obale, tik ob morju ob podpori gromozanskih, močnih betonskih stebrov. Pravijo, da semkaj pilotirajo le izurjeni piloti, saj veter zna pokazati zobe. Relativno majhen otok, meri po dolžini zgolj 57 km, a se zdi – ko se podaš na pot po ozkih sivih cestah – mnogo večji.

Priznam, da me je Madeira (v času začetka naseljevanja v prvi polovici 15. stol. poimenovana “Ilha da Madeira” – otok lesa) osupnila. Vse naokrog prečudovit Atlantski ocean. Počutiš se odrezan od sveta, tako samozadosten. Afrika je blizu, nekje 600 km stran, a občutek je tu – kot da zunanji svet ne obstoja. Barve morja skoraj ne znam opisati, saj je presunljivo modra. Valovi so me očiščevali od znotraj vseh 14 dni, ki sem jih preživela tu. Bitja, ki domujejo v njem (nekaj sem jih srečala), so veličastna. Dajo ti vedeti, da si majhen, da morje le ni človekov habitat. Sama ob vseh velikih ribah čutim spoštovanje. Predvsem srčni so – delfini. Igrajo se ob čolnu in uživajo ob igri razburkanega morja. Jah … ne bi se počutila za nos povlečeno, če bi verjela nekaterim zapisom, da je Madeira pravzaprav ostanek skrivnostne Atlantide.

Prvi dan se je začel … kot pritiče temu vročemu otoku – sončno. Najprej je treba najeti avtomobil, saj ga za raziskovanje otoka nujno potrebuješ. Klima je bila naravna – odprta okna na avtomobilskih vratih – kar je tu nenavadno prijalo. Ponavadi se prepihu izogibam, tu pa gre prezračevanje konjička na takšen način nekako v kontekst dežele. Zdi se, da so Madeirčani rojeni pod srečno zvezdo. Lepo vreme imajo neprestano, čeprav se vremenski pogoji zelo hitro spreminjajo, zaradi skrivnostnega gorskega dela otoka. Toda oblaki se hitro razkadijo in sonce spet veselo sveti na vse strani.

Pred dnevi sem prilezla celo na najvišji vrh otoka Pico Ruivo (1862 m.n.v). Človek si lahko takšno avanturo samo predstavlja, dokler ne poizkusi. 7 ur hoje, na stotine kamnitih stopnic, ki se vijejo strmo navzdol … Spustila sem se tudi po 200-300 metrov nadmorske višine, potem pa jasno, obratno … strmo navzgor… Sonce je pripekalo, zemlja je suha, vroč zrak tam sili v obraz. Sopla sem in videla zvezde … od napora jasno. Pokrajina se ves čas hoje veličastno spreminja. Če menimo, da imamo v Sloveniji na majhni kvadraturi raznolikost, lahko samo rečem, pridite na ta ljubek otok; tu spoznate kaj pomeni pestrost, lepota narave, nenehne spremembe klime in rastja. Raznolikost je očitna: od vršacev, zelenja, magičnih evkaliptusov, do rož, ki jih v Sloveniji drago plačujemo za butične šopke. Botaniki tu pridejo na svoj račun. Tu vse raste kar samo po sebi, še zalivati jim ni treba, kar me čudi, saj padavin nisem doživela in bojda jih tudi ni veliko. Tu srečaš nekaj podobnega puščavi, strme klife, številne treking poti… Ob zelenih terasah na klifih se mi je zdelo, da sem nekje na Škotskem, čez pol ure že nekje na morju, kjer je vse diši po borovcih… V gorah se zdi, da si prišel v magičen svet, kjer človekov »juhej« med gorami ne dobi lastnega odmeva (preizkušeno). Velike ptice tam kraljujejo nebu, ti pa si samo majhna pikica spodaj.

Zadnje dni sem utrujena. Noge me bolijo. Naklon vzponov je tu tudi 30%, kar pomeni z 10 kg na hrbtu – nočno moro. Na Madeiri sem resnično preizkušala lastne zmogljivosti, pot je tekel v potokih. Vlaga tu odpira vse lojnice, klifi so neizprosni, sopara med nasadi koruze in banan pa oteži dihanje. In vendar je bilo vredno, saj so razgledi na vrhovih neopisljivo lepi, spokojni. Na malem otoku me je vedno znova  presenečal mir – turisti tega koščka sveta še ne oblegajo tako silovito, hvala bogu.

Domačini so zadržani, kot pritiče portugalski krvi, celo nekoliko resnobni. Toda pomoč vedno dobiš, če jo potrebuješ. Rada jih imam, ker se držijo zase. Ne vabijo te v svoje restavracije, ne novačijo. V njih ni zaznati niti trohice potrebe po prepričevanju turistov o njihovi ponudbi. Rekla bi, da ekonomskih terminov sploh ne poznajo. Živijo mimo oglasov, marketinga, prodajnega slinjenja. Njihova trženjska logika je preprosta in naravna: če kaj želiš, boš že prišel in to kupil.

Tu je svet na trenutke nekako nedolžen in čist. Vsak teden slavi določena vas, pojejo v čast svetnikom in ohoho – cerkve so tu ene najlepših, kar sem jih videla. Tako lepe, da bi kmalu celo postala kristjanka. Preproste so, čiste, negovane. Predvsem pa nenavadnih oblik, prave umetnine. V majhnih vasicah so ljubko skromne, spominjajo na neke romantične čase, ko je bila okronana ljubezen med dvema višek lepote življenja.

Ljudje so tu verni. Sredi največjega žura v poznem večeru, hodijo v cerkve – posedijo, molijo, prosijo. Potem se vrnejo na prizorišče dogajanja, kjer je najbolj popularna jed (meni sicer ne) t.i. nabodalo z govedino ali espetada. To je svoja zgodba, za nas vegetarijance skoraj morilsko klanje. Če si zaprisežen rastlinojed, s podzavestno agresijo do drugače prehranjujočih, je nedvomno na preizkušnji razumevanje in sprejemanje vsega, kar otok ponuja.

Vas se, ko slavi, spremeni v nekakšno cigansko utrdbo. Povsod primitivne kolibice, na tramovih pa visijo deli živali, ki jih pozneje nataknejo na dolgo leseno palico in jih pečejo nad ognjem. Kurišč je veliko, zato je vsa vas prežeta z vonjem po mesu, v celoti zadimljena. Na enem koncu vidiš trupla svinj, drugje piščancev. Glede na naše razmere, tu slovenska higienska komisija doživi živčni zlom. In vendar je domačinom lepo, pride jih več tisoč. Sama sem se v hipu, samo s sprehodom skozi ta famozni spektakel, spremenila v dimljeno in prekajeno dvonožno bitje. Več dni sem vonjala lasne mešičke kako zaudarjajo, še sivkin šampon ni pomagal.

Ti zapisi so nastali tik pred odhodom na El Camino. Še zadnji dnevi na Madeiri, so bili dobesedno sladki; k temu je med drugim prispevalo lokalno grozdje, posebnega okusa … prav takšno je tudi vino, iztisnjeno iz njegovih grozdov – t.i. madeirčan. Otok ponuja eksotično sadje, banan je kolikor hočeš… Kar tako ob cesti, pa se hitro naješ tudi fig in robid. Lačna tako nisem. Zaskrbljena pa že malo. Zavedati sem se počasi začela, da tu na Madeiri nekoliko vseeno počivam. Dopoldan hodim, popoldan plavam. Toda na »Caminu« počitka ne bo, vsak dan hoja, zahtev(a)nih 30 km. Brez izjeme, brez izgovorov ali dni, ko se ti preprosto ne ljubi, ko nimaš energije. Če sem bila tu inicirana s prvim žuljem, bom na Santiagovi poti verjetno prekvalificirana v medicinsko sestro – specializantko za vse mogoče bulice, izbokline, žulje in vonje. Po drugi strani se veselim naporov, ki sledijo. Slutim, da bo ta pot pomembna prelomnica. Tiste vrste, ki te preoblikuje tako … kot voda obdeluje kamen: počasi, a zanesljivo. Zavekomaj.

Mojca Debelak – Mojchi