Potovanje po mestih in o narodnih parkih zahodnih držav Amerike – 2. del

»Vse je tako veliko«, so bile besede, ki sem jih iz ure v uro in iz dneva v dan poslušala. Velike avenije, veliki avtomobili, neskončno dolge ceste in na koncu Veliki kanjon. Vse je tako presenetljivo veliko, ampak deluje. Brezhibno, tekoče, brez naglice, mogoče celo za nas, skoraj malce počasi.

Z naraščanjem razdalje od San Francisca je naraščala tudi temperatura in sonce je neusmiljeno žarelo in kar nismo mogli verjeti, da se lahko vreme na taki mali razdalji tako spremeni. Po malo več kot eno urni vožnji smo prispeli v čisto drug svet. S soncem obsijana Kalifornija, kjer na račun mediteranske klime, geografije in geologije uspeva vinska trta in grozdje dozoreva v vrhunska vina. Napa Valley je žarela v jesenskih barvah in neverjetno urejeni vinogradi so poudarjali slikovitost gričevnate pokrajine, ki vsako leto privabi skoraj pet in pol milijona obiskovalcev. Kar nisem mogla verjeti, da sredi delovnega dne toliko ljudi posamezno pride na ogled kleti in degustacijo vin. Dotaknil se me je tudi profesionalen sprejem in vodenje, urejenost in brezhibnost vsega, kar smo videli. Nikjer ni bilo starih, prašnih kleti, kjer bi naj bili stari, s plesnijo obdani sodi, ampak bleščeče bakrene posode, robotizirana proizvodnja in na koncu vrhunska peneča vina. Kar zaželela sem si, da bi bili naši Štajerski vinogradniki priča tega. Občudovanja vreden profesionalizem, ni kaj.

Iz podeželja smo krenili proti glavnemu mestu zvezne države Kalifornije, proti Sacramentu, katerega zgodovino so pisali prvotni Indijanci, kasneje pa je mestu zgodovinski pečat pustil španski raziskovalec Gabrijel Moraka, ki je ob osupljivi lepoti tega kraja zavpil » To je kot sveti zakrament«, iz česar izhaja ime tega mesta, ki je v pravem pomenu mesto nastalo šele po prihodu švicarskih priseljencev. Časa na pretek ni bilo, zato smo se ustavili le pri Capitol buildingu, kjer ima urad guverner zvezne države. Neoklasična zasnova, estetska oblika ter kombinacija temne kupole z belim pročeljem se čudovito zlivata z zeleno okolico. Notranjost pa je bogato okrašena, s številnimi zavesami in z pozlačeno dekoracijo. Ko se je mrak pravkar spuščal smo prispeli v Old Sacramento, zgodovinski park ob reki Sacramento. Ob reki zasidran stari parnik, ki danes služi kot restavracija, železniška postaja z odsluženimi lokomotivami na drva, stara šola, Eagle gledališče, tlakovano cestišče in konjska vprega na ulici, so nas navdajali z občutkom, da bodo vsak čas med nas pridirjali kavboji in začeli s pištolami streljati v zrak. Zatekli smo se v naročje trgovin, ki so ponujale številne izvirne spominke na to temo, na koncu pa smo večer preživeli v eni izmed restavracij ob mehiški hrani, ki nas je spremljala večji del poti in ob velikih vrčih ameriškega piva. Pravijo, da je bil dober. Druženje smo pozno v noč končali s sprehodom do hotela, ki je bil bližini tega starega dela mesta in v mehkih posteljah, smo potonili v spanec. Tako dobro že dolgo nisem spala, sploh ne na potovanjih. Kaj je k temu pripomoglo, ne vem. Ali mehke velike postelje, ali ameriški zrak, kdo bi vedel. Bivali smo v hotelih od 2* pa do 5*, v večini smo imeli po dve zakonski postelji v eni sobi kar je običajno v ZDA. Nikjer nisem zasledila nekvalitetno položenih kopalniških ploščic, iz tuša ni nikjer kapljalo, voda je bila povsod vroča, na voljo sta bila fen in internet. Edino česar nismo Evropejci navajeni so zajtrki, ki običajno niso zajeti v ceno oz. se ne ponujajo. Če pa so že na voljo, pa so zelo, zelo skromni. Jaz sem bila s tem seznanjena, nekateri naši potniki pa začudeni, a so kaj kmalu ugotovili, da si je treba za vsak dan sproti narediti rezervo hrane, da te kaj ne preseneti. Zaradi tega je bilo v programu oskrba s suhim sadjem, s katerim smo se obilno oskrbeli na poti iz Sacramenta proti naslednjemu našemu cilju, to je obisku nacionalnega parka sekvoj. V ta name smo se ustavili na farmi, ki je prav žarela zaradi gore rdečkasto oranžnih buč, s katerimi so želeli pričarati prihajajoči praznik Halloween. Drugi razlog zaradi katerega sem želela, da se ustavimo, je bil sam ambijent – objekt in okolica. Ameriško »načičkan« kot v kakšnem ameriškem filmu. Zunaj številni odsluženi traktorji na katerih so bili izobešeni okostnjaki, ki so vabili, da se jim na čuden način pridružimo, samokolnice polne buč, od najmanjše do največje, ki so vabile kupce, da si z njimi okrasijo domove. In za objektom? Kakšnih dvajset belih in črnih obilnih mamic z dojenčki na rokah, ki so izgledale zelo nespretno kot, da so jih »otročki« presenetili čez noč. Kot nekakšna materinska šola, ki je potekala na kupih suhe slame. Ker prisluškovanje ni bilo primerno, sem se raje sprehodila med policami v prodajalni v sklopu te kmetije, ki so se šibile pod težo suhega in svežega sadja. Na stropu stara kolesa, na tleh odslužena samokolnica v kateri je počival stari gospod (lutka), polno nekih predmetov kot, da si v starinarnici, med njimi pa gore suhega sadja, medu, …Vse se je tako popolno vklapljalo v ta ambient, da mi ga je bilo kar težko zapustiti. Vse je bilo v duhu prihajajočega se praznika Helloween. In prav nič več se nisem čudila, da se je pred leti tukaj ustavil nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton s katerim je ovekovečena tudi družina, ki se s to dejavnostjo preživlja že kot četrta generacija.

Že tretjič smo na naši poti natočili gorivo, da nas v sami Sierra Nevadi, ne bi presenetil prazen tank. »Tankanje« v Ameriki je ena prava dogodivščina. Vedno moraš v naprej predvideti količino goriva in ga poravnati, potem pa šele natočiti. In če si premalo predvideval spet doplačaš in spet točiš. Če pa slučajno preveč vplačaš v naprej, ti preplačilo vrnejo na kartico ali pa ti vrnejo gotovino, če si v gotovini vplačal avans. Skačeš sem in tja in to traja, vendar ker se v Ameriki nikomur nikamor ne mudi, ni nobene panike, nobenega hupanja avtomobila za teboj in vsi uslužbenci za blagajnami so tako silno prijazni, da se počutiš že skoraj neprijetno, saj ne znaš in ne zmoreš biti tako prijazen. In ker kaj kmalu ugotovijo, da nisi Američan, te vljudno vprašajo »Od kod pa ste?« in ti jim poveš, da iz Slovenije, iz Evrope. In veselo povedo, da so za Slovenijo že slišali v osnovni šoli in vedo, da je to nekje pri Madžarski?! In nekateri so bili prav ponosni, da smo bili njihovi kupci. Slišala sem kako je eden izmed blagajnikov veselo pripovedoval domačinu za mano, da je imel stranko iz Slovenije. Jaz pa sem bila ves čas prepričana, da Američani ne vedo kje je Slovenija oz. še sploh niso slišali o njej. Spet en mit, ki je padel, kot ti padajo pri »Meat basterju«.

V zgodnjih popoldanskih urah smo tako prispeli v enega izmed najbolj znanih nacionalnih parkov – Sequoia national park, ki je drugi najstarejši nacionalni park v Ameriki. Našo dobro voljo je kmalu pokvarila megla, ki nas je zajela nekje na 1.200 m višine. Vse višje smo se peljali tem bolj gosta je postajala. Vidljivost je bila slaba, vendar smo ob poti lahko opazovali mogočne sekvoje in komaj smo čakali, da prispemo do najvišje in najbolj slavne sekvoje – drevesa na svetu, ki ga imenujejo General Sherman tree, ki meri v višino skoraj 84 m in je staro približno 2200 let. Zaradi megle seveda njegovega vrha nismo videli, smo pa nemo stali pred njim in preklinjali meglo, ki nas spremlja že skoraj vse dni potovanja. Na poti do naslednjega drevesa smo se ustavili v informacijskem centru, kjer smo izvedeli, da je sekvoja odporna na ogenj, kateri pa lahko uniči semena, ki prihajajo iz jajčastih storžev. Odrasla drevesa proizvedejo nekje okoli 400.000 semen, ki padejo ven, ko se storži odpro, na kar pa lahko čakate tudi do 20 let. Danes mi je žal, da se nisem sklonila za katerim izmed storžev, saj bi si doma lahko posadila katerega Shermanovih potomcev.

Vožnjo po parku smo nadaljevali le še do General Granta, do druge največje sekvoje, ki mu pravijo tudi božično drevo. Seveda tudi gore Whitney (4417 m) nismo videli, prav tako ne medvedov in drugih živali. Vsega je bila kriva MEGLA. Po vijugati cesti, ki je v obnavljanju smo počasi polzeli v dolino. Še krajši postanek za sončni zahod in že smo potonili v noč in po poti mimo Three Rivers drveli proti Bakersfieldu, kjer so nas že spet čakale mehke postelje.

Šele naslednje jutro, ko je sonce obsijalo polja, smo videli številna naftna črpališča, ki se nahajajo na tem območju. Za kakršne koli oglede v tem mestu nismo imeli časa, smo si pa zadali cilj, da bomo videli Josuha tree, ki jim eni pravijo tudi Yucca. Ime Joshua so tem »drevesom« dali Mormoni, ki so prečkali puščavo Mojave v 19. stoletju. Drevo ima svetopisemski pomen, saj s svojimi vejami izgleda kot človek, ki z rokami sega k molitvi v nebo. Nima kolobarjev, zaradi česar ne moremo določiti starosti drevesa, korenine pa lahko požene tudi 11 m vstran in raste samo na nadmorski višino od 400 do 1800 m.

Skozi Mojave desert to kraja Barstow nas je pot vodila po precej vetrovni dolini, ki so jo obdajali hribi posejani z vetrnicami, ki so izkoriščale moč vetra. Kmalu smo prispeli v puščavo, do opuščenega mesta, ki mu rečejo Ghost town, ki ga na severni strani zapira gorovje temno rdeče in vijolične barve najrazličnejših odtenkov. Na glavni ulici je še danes postavljenih kakšnih trideset replik lesenih stavb, ki se danes uporabljajo za trgovine s spominki, gostinske lokale, nekoč pa so tu bili saloni v katerih so se zadrževali domačini po napornem delu v rudniku srebra, zapor, hlevi … Malo višje v hribu, kjer je nekoč bil rudnik, pa so razstavljena številna rudarska orodja in vozički. Pravijo, da je to mesto duhov, kraj kjer te spreleti srh, vendar jaz takega občutka nisem imela, prav tako tudi ne mlajši par iz Slovenije, ki se je veselo prepiral sredi te glavne ulice in ki je obstal, ko sem ju po »slovensko« pozdravila. Zardela sta v obraz in kar pozabila sta vzrok prepira. Tako je to, na vsakem koraku je potrebno paziti na svoj besedni zaklad, pa četudi si sredi mesta duhov.

Z mešanimi občutki sem zapustili to mesto, saj bi moralo biti strahotno, meni pa se je zdelo prav simpatično in nič kaj zastrašujoče. Temperatura v zraku je naraščala, vse bolj in bolj kot smo bili bližje našemu naslednjemu cilju, Death Valley. Mobilniki niso več lovili signala, kar je pomenilo, da smo popolnoma odrezani od civilizacije. Neskončno dolga cesta pred nami, ravna črta, ki je šla le rahlo gor in navzdol, levo in desno od nas pa le milijoni hektarjev barvite kamnite divjine, kar ni delovalo nič kaj optimistično. Nobenega avtomobila, samo nas 11 in naš »van«, katerega smo prosili, da naj nas ne pusti na cedilu. V najnižji točki doline – 86 m pod morsko gladino je sonce tako pripekalo, da se mi ni zdelo vredno se sprehoditi 15 minut v eno smer, da bi napravila nekaj krasnih fotografij. Raje sem ostala na parkirišču, v umetni senci in se predala neskončnemu občutku svobode in spokojnosti, dokler se moji sopotniki niso vrnili iz kotanje, imenovane Badwater. Spomnila pa sem se tudi besed, ki sem jih nekje prebrala: » Prizori iz Doline smrti spominjajo na znanstveni striptiz. Visoke gore in globoke doline, zgubane in prelomljene kamninske plasti, … Mati Zemlja, ki je sicer bolj skromno odeta, je v dolini smrti povsem gola«. Kaj ima to veze s striptizom res ne vem, je pa res, da je tu pokrajina res povsem gola in da ti zaradi obupne vročine res že vse pleše pred očmi, sodobna fatamorgana. Na koncu smo postali še na Zabraskie point, kjer smo občudovali zahajajoče se sonce. Tišina in prelivanje barv sta nas obdajala z neverjetnimi občutki. Človek res mora imeti srečo, da lahko doživi tako božansko lepoto in nam je bilo dano. Omamljeni od neverjetnih občutkov smo se težko odtrgali od te večne lepote, ki se je človeško oko ne more nagledati.