Potovanje po mestih in o narodnih parkih zahodnih držav Amerike – 3. del

»Vse je tako veliko«, so bile besede, ki sem jih iz ure v uro in iz dneva v dan poslušala. Velike avenije, veliki avtomobili, neskončno dolge ceste in na koncu Veliki kanjon. Vse je tako presenetljivo veliko, ampak deluje. Brezhibno, tekoče, brez naglice, mogoče celo za nas, skoraj malce počasi.

Globoko smo zatavali v temo. V popolni tišini, z mislimi o neopisljivem doživetju v dolini, kjer so mnogi našli svojo smrt, mi pa tišino in spokojnost, smo se odpravili proti mestu blišča, v prestolnico iger, greha, zabave in »instant« porok. Nenadoma se je pred nami prikazala migetajoča se množica utripajočih se luči, ki ji pravijo Las Vegas, ki v španščini pomeni Travniki. Navdušenje v meni, da bom kmalu sredi tega norega sveta, je naraščalo in komaj sem čakala, da bom sredi neizmerne domišljije arhitektov, ki so tu želeli postaviti vsak svojo zgodbo in preseči drug drugega. Vsak hotel, ki so ga tukaj postavili govori zgodbo zase in te vabi k sebi. In če si enkrat v Las Vegasu, nimaš prav nobene želje, da bi obiskal New York, Benetke ali Eifflov stolp v Parizu, saj je vse tukaj, na eni sami aveniji, ki se imenuje Strip. Čez dva dni sem si tako močno želela pobegniti iz tega mesta, kot sem si ga želela spoznati. Ves blišč, vsi ti čudni ljudje, ki tukaj pokažejo svoj pravi obraz, vsi ti divji vozniki, črne limuzine in zvodniki, so mi dali vedeti, da ne sodim sem.

Edina svetla luč je bil zame obisk največje turistične atrakcije v bližini, to je bil ogled jezu Hoover Dam, nekoč znan kot Boulder Dam in jezero Lake Mead, ki je nastalo po zajezitvi reke Colorado. Moč je bilo opazovati res čudežni arhitekturni dosežek in slišati zgodbo o gradnji, ki se je končala kar dve leti pred rokom, kar je za naše domače razmere nerazumljivo in tudi neverjetno zgodbo o prvi smrtni žrtvi, geodetu J.G. Tierneyu in njegovemu sinu Patricu, ki je bil čez trinajst let zadnja smrtna žrtev na tem jezu. Neverjetno naključje, ki je dalo še en srhljiv občutek ob ogledu notranjosti elektrarne, ki ima sedem generatorjev postavljenih na strani Nevade in deset v drugi zvezni državi, v Arizoni, kar pomeni, da si v nekaj minutah dvakrat prestaviš uro za eno uro naprej in potem za eno nazaj ali pa ne storiš nič, kot se meni ni ljubilo. Nič kaj nimam rada zaprtih prostorov, zato sem si neizmerno želela, da se kmalu vrnemo iz globin in si pogledamo mogočen jez še od zunaj in se vrnemo v Las Vegas, kjer smo popoldan in večer preživeli ob avtomatih, v nakupovalnih centrih, sredi norega sveta. Nekaj naših potnic si je celo privoščilo vožnjo z veliko, črno limuzino in se nato še nekaj dni skrivnostno nasmihalo. Zakaj vedno samo one, možem pa se najbrž belijo lasje, saj so imele povedati, da je bilo v avtomobilu prav…

Mesto betona smo tako čez dva dni odločili zamenjati za naravo in odločitev se je kmalu pokazala za pravilno. Obiskali smo nacionalni park Zion. Takoj za vhodom v park smo morali parkirati naše vozilo in se z njihovim avtobusom, ki vozijo na plin, odpeljati na ogled. Varstvo narave je tu v ospredju. Še na avtomatu za papirnate brisačke na stranišču piše, da so obiskovalci v enem letu porabili toliko brisačk, da je moralo pasti preko 250 dreves. Stranišča so bila tu in povsod na našem potovanju zelo čista in kljub temu, da so nas opozarjali na veliko, preveliko porabo brisačk in papirja, tega prav nikjer ni zmanjkalo. In prav nikjer za uporabo stranišča ni bilo potrebno plačati in nikjer nismo videli nikogar, da bi te prostore čistil, kar pomeni, da sami obiskovalci poskrbijo za to, da za njimi ostane čisto. Mila so bila senzorska, voda topla in brez skrbi si lahko plastenko napolnil z vodo, če pa si se uporabljene plastenke naveličal, pa si jo lahko odvrgel, saj so bili na mnogih mestih postavljeni kontejnerji za recikliranje. Na enem izmed teh kontejnerjev so se veselo igrale veveričke, ki niso zbežale, če si se jim približal. Veseli in prijazni pa so bili tudi rangerji v tem in vseh ostalih parkih. Kako ne, saj je njihova zaposlitev sredi najlepše narave, ki jo premore mati zemlja. Zion nas je navdušil z urejenostjo, s številnimi kamnitimi barvnimi klifi, predvsem pa si bomo zapomnili reko Virgin, ki se zajeda v šahovničaste skale, ki tvorijo ta enkraten park.

Po ogledu tega parka smo nadaljevali do Bryce Canyona, ki se na nekaterih mesti dvigne na več kot 2.000 metrov višine in ki v bistvu sploh ni kanjon, ampak bolj ogromen naravni amfiteater, ki sta ga skozi stoletja oblikovala veter in erozija. Med sprehodom iz ene na drugo razgledno točko se je od povsod pred nami odpiral fantastičen svet večbarvnih skalnatih stolpičev. Rdeče, oranžne in bele kamnine so nas spominjale na ”vojsko” ljudi v daljavi. Zaradi višine na kateri smo se nahajali in krpic snega v bližini ter noči, ki se je bližala smo se odpravili v hotel, kjer nas je ob recepciji pričakal kamin iz katerega je vela toplota. Večina se nas je odpravila na večerjo in nočni počitek, nekateri pa so zaplavali v majhnem bazenu ob hotelu in se namakali v whirpoolu.

Naslednje jutro smo zgodaj nadaljevali, saj smo imeli v planu, da si ogledamo več kot je bilo v programu. Na poti do umetnega jeza Powell smo se ustavili v manjšem kraju, kjer so posneli številne Hollywoodske filme najbolj znani igralci, med njimi tudi John Wayne. Številne kulise še danes stojijo in prav zanimivo se je bilo postaviti v vlogo kavbojev in narediti nekaj zanimivih fotografij. Za tem smo kmalu prispeli do čudovitega jezera, ki je nastalo, ko so na Glen Canyonu postavili jez in je reka Colorado preplavila to oranžno pokrajino zaobljenih skal in starih indijanskih bivališč. Tako smo na naši poti že drugič postali na umetnem jezu na reki Colorado in slišali še eno zanimivo zgodbo o drzni avanturi J. W. Powella, vendar smo bili z mislimi že pri Antelope Canyon, ki v Navajo jeziku pomeni kraj, kjer teče voda preko skal. In prav ta voda je ustvarila fantastičen kanjon, kjer se svetloba preliva tekom celega dne. Kraj je raj za profesionalne fotografe, pa tudi za amaterje, kakršni smo bili mi. Nič kaj nismo si mogli predstavljati, da bi v tem tesnem kanjonu, pa katerem smo se prerivali med ozkimi prehodi, srečali kačo klopotačo, ki večkrat zaide v ta njen, drugi dom. Po mojih izkušnjah menim, da za izhod ne bi potrebovala nobenih stopnic, ki smo se jih na koncu poslužili, ampak bi iz kanjona kar poletela, kakor sem v mladih letih poletela iz dva metra globokega jarka, v katerem sem se znašla skupaj s slepičem.

Po sprehodu po kanjonu nas je pot vodila ob reki Colorado skozi rezervat Navajo indijancev, ki leži sredi ničesar in pripomore k temu, da to pleme spada med najrevnejše ameriške domorodce. Tu in tam kolibe, nekakšni avtodomi kot prebivališča za še vedno številčne družine, a ob njih moderni, veliki avtomobili, ki »pokvarijo« videz revščine. Tu in tam čreda ovac in stojnice ob cesti, ki so ta dan samevale, saj tudi Indijanci ob nedeljah ne delajo oz. se niso trudili za tisti košček kruha, ki ga prinese prodaja ročno izdelanih predmetov, ki jih turisti kupujejo za spominke. Za zadnjimi indijanskimi »štanti« se je pred nami začel odpirati svet Velikega kanjona – Grand Canyon. Američani ga suhoparno opisujejo kot ”velika luknja v zemlji ”, marsikaterega obiskovalca pa, zaradi svoje veličine, ne pusti ravnodušnega. Na poti do »Visitor centra« smo se ustavili kar nekaj krat na razglednih točkah in razglednem stolpu, od koder smo imeli možnost opazovati veličino te naravne stvaritve. Več hektarjev velika površina, ki jo v sredini razjeda reka Colorado, nam je dajala občutek neminljivosti in naše nepomembnosti. Kanjon smo si tekom popoldneva tako ogledali iz ptičje perspektive, drugo jutro pa njegovo zgodovino, raziskovanje in veličino še na filmskem platnu posebni v IMAX tehniki, kar je bilo za marsikoga nepozabno doživetje, saj smo skozi to izvirno tehniko imeli ves čas občutek kot, da nas nevidno steklo pod nami nosi po samem kanjonu, nad reko, po klifih, … Po ogledu filma smo končali z ogledi nacionalnih parkov in kanjonov ter se podali na jug, proti Mehiški meji.

Na poti do manjšega mesta Williams smo se ustavili v živalskem parku, kjer smo si ogledali živali, ki prebivajo na tem delu države, od lačnih bizonov do črnih, lenih medvedov. Eden izmed njih je že zleknjen počival in užival v zimskem spancu v umetnem brlogu sredi parka. Kot majhni otroci smo se veselili in skakljali od ene ograde z živalmi do druge, prav tako kot zjutraj na poti iz Velikega kanjona, ko smo na poti srečali jelenjad, ki se nam je nastavljala in pozirala.