Potovanje po mestih in o narodnih parkih zahodnih držav Amerike – 4. del

»Vse je tako veliko«, so bile besede, ki sem jih iz ure v uro in iz dneva v dan poslušala. Velike avenije, veliki avtomobili, neskončno dolge ceste in na koncu Veliki kanjon. Vse je tako presenetljivo veliko, ampak deluje. Brezhibno, tekoče, brez naglice, mogoče celo za nas, skoraj malce počasi.

Del naše poti smo prevozili tudi po trasi legendarne Route 66, po kateri so se nekoč valili konvoji naseljencev proti obljubljeni deželi. Največje število popotnikov pa je cesta dobila v času ”prašnega tornada ”, ki je cesto spremenil v najbolj obljudeno ameriško pot do rešitve. Zgradbe, napisi in življenje se do danes skorajda niso spremenili in občutek smo imeli, da se je tu čas popolnoma ustavil. Za čas kosila smo naredili postanek v eni izmed restavracij na tej cesti. Glasba in ambijent iz časa Elvisa Presleya, pred vhodom parkiran roza avtomobil in sladoled »Twister ” so podkrepili občutek neminljivosti. Kar obsedeli bi v tem zaustavljenem času, a pred nami je bila ta dan še dolga pot, zato smo vožnjo nadaljevali do mesta Flagstaff, kjer smo zavili proti jugu Arizone in skozi deželo ”rdečega kamna” mimo Sedone do gradu Montezuma, enega izmed številnih ohranjenih starodavnih bivališč na področju Severne Arizone, ki so vklesana 70 m nad tlemi. Še danes mi ne gre v glavo, da so Indijanci živeli v skalah in ne v šotorih. Zanimivo! Zanimivo pa je bilo tudi to, da smo se nekaj ur nazaj v Grand Canyonu zavijali v topla oblačila, v tem kraju, pa je ob izstopu iz avtomobila v nas puhnila nepojmljiva vročina, ki se je še stopnjevala do Phoenixa, kjer smo ta dan zaključili naše potovanje. Phoenix, prestolnica zvezne države Arizona slovi po puščavski klimi in zaradi tega privlači ameriške upokojence, da tu preživijo zimo, jaz pa sem ta dan načrtovala, da bom tukaj, v tem mestu preživela enega svojih prvih ameriških praznikov – Helloween. Moje pričakovanje se je stopnjevalo že od jutra, vendar so moje želje ob prihodu v hotel ostale osamljene, saj prav nihče že ves dan ni gojil iste želje kot jaz. In tako mi je ostal še en vzrok zaradi katerega sem bom morala vrniti v ZDA.

Naslednje jutro je bil naš »van« poln črnih živalic. Na sedežih, pod sedeži, na armaturni plošči, med nahrbtniki, povsod so bile kobilice, veliki črni pajki, pa ščurki in tisoče malih hroščev. Šlo je za golo maščevanje ne upoštevanja ameriškega praznika, ki časti mrtve. In skoraj mrtve so bile tudi moje sopotnice, ki so vreščaje poskakale iz avtomobila, dokler moške roke niso odstranile vseh teh gumi igračk. Drugih sledi praznovanja niti na ulicah Phoenixa nismo zasledili, za večje oglede tudi ni bilo časa, saj se nam je mudilo na obale Pacifiškega oceana. Preko Yume in ostalih manjših krajev smo se kar nekaj ur vozili ob meji z Mehiko in opazovali zanimivo pokrajino levo in desno. Na desni smo občudovali visoke kaktuse, ki spominjajo na zapuščeno grmičevje, na levi pa ograjo, ki ločuje Mehičane od obljubljene dežele. Na poti so nas kar nekajkrat ustavile cestne kontrole in zapore. Policisti, kontrolorji ali karkoli so že bili, so nas spraševali o našem namenu potovanja in s psmi pregledali naš »van«, kajti bali so se, da tihotapimo droge ali pa ljudi. Na srečo večjih zapletov ni bilo, a vseeno smo si oddahnili, ko smo pred seboj zagledali enega izmed najbogatejših ameriških mest, ki leži ob Tihem oceanu. San Diego spada med mesta z najboljšo klimo in najsrečnejša ameriška mesta, marsikdo pa pozna tudi Sea World, ki pa ga nismo imeli časa obiskati. Ustavili pa smo se v žurerski četrti Geslamp Quarter, kjer so ohranjene številne viktorijanske zgradbe. V času Waytt Earpa so bili tu saloni, dvorane za igre na srečo in bordeli, imenujejo pa ga tudi New Town, saj se na drugem koncu mesta nahaja še starejši del mesta, ki predstavlja tudi rojstni kraj Kalifornije, to je Old Town, ki so ga spremenili v zgodovinski park. Haciende iz časa mehiške zgodovine, pa stavbe iz časa, ko je sedanji San Diego prešel pod Ameriško oblast so danes preoblikovane v muzeje, lokale in trgovine z najrazličnejšimi spominki. V eni izmed njih sem naletela na skakajoče fižolčke »jumping beans«. V majhni prozorni plastični posodici so štirje fižolčki, ki poskakujejo ob svetlobi in toploti ter se umirijo šele v temi in na hladnem. Vsi so mi govorili, da sem otročje naivna in da iz tega ne bo nič, ko bom prišla domov, vendar moji fižolčki še danes poskakujejo. Pred nekaj dnevi pa sem na spletu potešila radovednost in zdaj vem, da moram fižolčke v spomladanskem času za nekaj časa pospravila v hladilnik!?

In ker Mehičani »slavijo« dan mrtvih smo ta dan naleteli na pravi praznik. Ženske s širokimi barvnimi krili in našemljeni moški so me bolj spominjali na plesalce flamenka kot na plesalce mehiških plesov. Njihovi obrazi so bili pobarvani belo in črno. Prav tako poslikavo sem opazila tudi med obiskovalci. Žal smo se tudi ta večer morali umakniti mraku, zato smo se še red koncem predstave in zabave odpravili do hotela, ki je bil nekaj ovinkov naprej.

Naslednje jutro smo nadaljevali z ogledi. Mimo pristanišča, kjer domujejo številne vojaške ladje in podmornice, mimo mogočnih stolpnic smo se zapeljali na prestižen otok Coronado, kjer se nahajata znameniti Hotel del Coronado iz leta 1888 in ob njem plaža, ki sta dolgo veljala kot ena izmed najboljših svetovnih letovišč. Arhitekturno zanimivo zasnovan hotel z ošiljeno rdečo streho in belim pročeljem izgleda še danes kot hišica iz pravljice, v kateri bi si vsak želel preživeti kakšen dan v svojem življenju in mu ne bi bilo škoda odšteti 752 USD za eno noč. Hotel je bil uporabljen večkrat uporabljen tudi že kot kulisa v številnih filmih.

Na povratku na celino smo se odpravili še na obalo, kjer smo v zgodnjih jutranjih urah opazovali številne »mladenič« poznih letih, ki so poskrbeli za svojo rekreacijo, pa dame s psički in mladino na rolkah. Da ne bi umazala našega »vana« s peskom mi moji sopotniki niso pustili, da sezujem čevlje in se zakadim v vode Tihega ocena. Ker se mu nisem niti malo približala še danes ne vem kakšne temperature je bila voda.

Krajši postanek smo naredil še v parku Balboa, kjer se nismo mogli načuditi arhitekturi in ne naravi, prav tako pa tudi ne zboru mladih mamic, ki so v dopoldanskih urah skrbele za svoja izklesana telesa. Naenkrat so potiskajoč pred seboj vozičke z otročički, pritekle iz vseh strani in se postavile v vrsto. Ubogi otročaji so vreščali, si pulili igračke in se dolgočasili ob mamicah, ki so po navodilih trenerke, ki je bila brez vozička in otroka, telovadile. Zanimivo, poučno in za vzgled, čeprav so se mi otročički pošteno zasmilili, saj so se obupno dolgočasili.

Nekaj čez opoldan smo se poslovili od verjetno enega izmed najbolj prijetnih mest na naši poti in z občutkom, da bi postanek v tem mestu morali podaljšati najmanj za dva ali tri dni.

Pot smo nadaljevali proti kalifornijsko-puščavskem letovišču Palm Springs, kamor se zatekajo igralci golfa in tenisa in kjer ni redkost, če na ulici srečaš Tigerja Woodsa. Nobene izmed slavnih osebnosti nisem spoznala, ko smo se sprehodili skozi središče in med obiskom trgovinic, ki so bile založene res z ekstravagantno »robo«. Na srečo smo našli kavarno, kjer smo po dolgem času spili dobro kavo in kjer je imel kapučino enak okus kot doma. Na ulicah smo se ustavljali tudi ob palm-sprinško različico pločnika slavnih in iskali prostor za svoje ime. Sam Palm Springs me ni navdušil, zato pa me je navdušila dvanajst minutna vožnja iz Coachella Valley, ki leži v neposredni bližini, na San Jacinto Peak, na 2596 m nadmorske višine. Iz oaze sredi puščave smo v teh nekaj minutah prešli pet naravnih pasov in prišli v visokogorsko oazo dreves, zelenja in hladu.

Po povratku v dolino smo nadaljevali v mesto »angelov«, kakor imenujejo Los Angeles, čez katerega predmestje smo se vozili debeli dve uri. Je drugo največje mesto v ZDA za New Yorkom in največje mesto v zvezni državi Kaliforniji, najbolj znan pa je po zaslugi Hollywooda, ki smo ga doživeli naslednje jutro. Že nekaj po osmi uri smo prispeli do »100 Universal City Plaza Drive«, kjer se nahajajo Universal Studios, ameriško filmsko podjetje, ki se v prvi vrsti ukvarja s produkcijo in distribucijo filmov in televizijskih programov. Za doživetje akcijskih efektov ni bilo časa, zato smo se odpravili na Hollywood blvd, kjer smo pred Kodak teatrom naleteli na množico vriskajočih se najstnic, ki so napovedovale prihod igralcev iz filma z naslovom Twiligh, ki govori o strastni ljubezni med najstnico in skrivnostnim vampirjem. Varnostniki so začeli zapirati ulico, množice turistov so se začele zgrinjati pred dom oskarjev, prihajale so snemalne ekipe različnih televizijskih hiš, na nebu so krožili helikopterji, mi pa smo se raje odločili, da ne bomo središče tega vrtnica in se z najetim, odprtim avtomobilom za dve uri odpravili na Beverly Hills, kjer domujejo slavne osebnosti, filmski igralci, nogometni zvezdniki, med njimi tudi David Beckham in drugi, ki želijo v svetu bogatih in slavnih nekaj pomeniti. V bistvu ti miljarderji sploh ne živijo tukaj, pomembno je le to, da so tu prisotni s svojim bogastvom in plačujejo najetim skrbnikom, da na prvi pogled res izgleda kot, da so le za kratek čas odšli od doma po opravkih. Kot pravi paparaci smo pritiskali na sprožilec fotoaparata in poslikali prav vse kar je bilo zanimivo zaradi vsega presežka bogastva, ki ga nismo vajeni. Na koncu smo se zapeljali še čez predel mesta, kjer ti zvezdniki nakupujejo. Mimo trgovin se še sprehoditi nismo upali, saj naše plačilne kartice nimajo dovolj visokega limita, da bi lahko vsaj vstopili čez vrata, zato nam ni preostalo drugega kot, da smo se vrnili nazaj na ulice Hollywooda, kjer smo na srečo že zamudili vso norišnico, ki je nastala ob prihodu igralcev in njihovem nastavljanju pred kamerami. Pogledali smo si le še njihove odtise rok v svežem betonu, nato pa smo se sprehodili po ulici slavnih »Walk of Fame« in v peterokrakih zvezdah iskali naše najbolj priljubljene zvezde iz filmske industrije. Nekaj med njimi jih je bilo še brez imen, zato smo se na njih postavljali kar sami in se ovekovečili kot bodoča filmska ikona. Številne trgovine s pozlačenimi kipci Oskarjev so nas vabile, prav tako številni poulični trgovci, ki so nas želeli na najrazličnejše načine popeljati v svet Hollywooda, mi smo šli kar naprej, saj mo na programu imeli še obisk Farmers marketa, kjer smo se sprehodili med bogato obloženimi stojnicami s »spoliranimi« jabolki, suhim sadjem, ameriškimi pitami, svežim mesom in se ozirali za znanimi osebnostmi, ki tukaj nakupujejo. Pozno popoldan smo se ustavili še v najstarejšem predelu mesta, to je v El Pueblo, kjer smo se sprehodili po barvitem mehiškem trgu, od koder smo pohiteli le še v Fashion District na zadnje oz. edine nakupe na našem potovanju, saj je bila pred nami le še kratka noč, po kateri smo se odpravili na pot proti domu, na kateri ni bilo več zasliševanj, je pa spet potekala po ameriško, saj so nam v New Yorku prestavljali let iz ure v uro. V pričakovanju, da to noč ne bomo poleteli, sem si že nabavila načrt New Yorka, saj smo z našo družbo sklenili, da nočili res ne bomo, ampak bomo raje skočili na nočno raziskovanje še enega mesta, ki ni bil v planu. Na žalost so nas razveselili le z brezplačnim obrokom v eni izmed restavracij na letališču in nas končno poslali na avion. Ostarele stevardese, dolgočasne reklame in naši spomini na čudovito potovanje so pomagali prebroditi devet urni »bumping« polet proti Evropi.

V Ameriki sem doživela marsikaj. Od prvega dne naprej sem bila pozitivno presenečena nad veličino vsega. Urejenost, prijaznost in odprtost ljudi in na koncu neizmerna lepota narave, ki bila zaupana v varstvo tem ljudem, ki se zavedajo te dragocenosti in jo znajo ohranjati. Mati zemlja mi ponuja še veliko neodkritih kotičkov, ki jih v času mojega potovanja v tem času in prostoru, ne bom mogla odkriti. Zavedam se, da imam premalo časa, da bi se lahko večkrat vračala na isti kraj, vendar prepričana sem, da se v te kraje zagotovo še bom!