Potovanje po mestih in o narodnih parkih zahodnih držav Amerike – 1. del

»Vse je tako veliko«, so bile besede, ki sem jih iz ure v uro in iz dneva v dan poslušala. Velike avenije, veliki avtomobili, neskončno dolge ceste in na koncu Veliki kanjon. Vse je tako presenetljivo veliko, ampak deluje. Brezhibno, tekoče, brez naglice, mogoče celo za nas, skoraj malce počasi.

Prvo presenečenje nas je čakalo na letališču v Budimpešti. Oddaja prtljage, nato pa neskončno dolgo zasliševanje. Iz ust mičnih mladenk so deževala vprašanja: « Zakaj potujete v ZDA? A imate tam sorodnike ali prijatelje? Komu kaj nesete? Kaj imate v prtljagi? Kdo vam je pakiral kovček? Kdaj ste pakirali? Kje ste imeli kovček zadnjo noč? Imate kamero, fotoaparat? Koliko je star? Je bil pred kratkim na servisu? Kje ste kupili letalsko vozovnico?« In podobne »neumnosti«, saj bi se brez problema lahko zlagali in vseeno šli čez kontrolo. In potem seveda obvezno sezuvanje čevljev, odpenjanje pasov tako kot je običajno na ostalih evropskih letališčih. In potem skoraj spet ista vprašanja pred vstopom na letalo American Airlines, kjer so nas prijazno pozdravile ostarele stevardese, nobena izpod 60 let, sicer še z vitkimi postavami, vendar neverjetno zgubane. Letalo? No ja, tudi staro, ne toliko kot stevardese, vendar vseeno. Skromno za ameriške razmere na katere smo kasneje naleteli ob prihodu v ZDA. Med več kot devet urnim poletom smo strmeli v dolgočasne filme in predvsem reklame. Postrežena sta nam bila dva topla obroka in dva ali trikrat pijača, izven tega stevardes ni bilo blizu. No, nas vsaj nihče ni preganjal oz. pošiljal nazaj na sedeže, če smo se že malo družili in postali ob sedežih sopotnikov s katerimi smo leteli v »obljubljeno« deželo. Letališče New York. Izkrcanje, prevzem prtljage in prijava na novi let proti Los Angelesu. In spet dolge vrste pred ameriškim osebjem, ki so nam skenirali oči, oddati smo morali prstne odtise in spet smo odgovarjali na vprašanja. In potem spet slačenje, sezuvanje, odpenjanje pasov in rentgen, ki te »sleče« do kosti. Vse bi skoraj tekoče prebrodili, če bi eden izmed naših potnikov upošteval navodila, da hrane v kovčkih ne sme biti. Majhen zaplet zaradi slovenskega jabolka je bil rešen tako, da je bila ameriška psička zaradi najdbe nagrajena, mi pa smo lahko odšli naprej. Vsaka čast našemu Dušanu, ki je z jabolčkom uspel prepričati, da se v kovčku ne skriva ničesar drugega prepovedanega, čeprav je nekaj dni za tem, na plano »privlekel« plastenko domačega žganja. Pa verjetno se je še kakšna prepovedana malenkost skrivala na dnu njegovega kovčka, zato smo mu zabičali, da ga na povratku proti domu ne bomo čakali in zaradi njega zamudili proti domu. V pričakovanju obroka in pijače, ki ju ni bilo, smo stežka premagali skoraj šest urni notranji let. Omotični od neudobnega spanja, bolje rečeno dremuckanja, smo prispeli na letališče v Los Angelesu, nekaj čez polnoč po lokalnem času. Shuttle prevoz do hotela v bližini letališča in že smo potonili v spanec.

Jutranje kukanje izza hotelske zavese ni prineslo veselja. Kljub napovedanemu sončnemu vremenu ni kazalo nič kaj obetajoče. Nekaj čez deveto smo se strpali v 15 sedežni »van« in se namenili ameriškim dogodivščinam na poti. Nekaj več kot petnajst minutna vožnja do Santa Monice je v zgodnjih jutranjih urah potekala še obotavljajoče. Privajajoč se na novi cestni režim in »over size vehicle«, ki je moral malo na večje zaobjemati ovinke, je do Santa Monice, minilo v upanju, da kmalu uzremo sonce. Da smo že ob morju nas je opozoril v loku razprostrt napis »Santa Monica Pier«, ki ga lahko vidimo v filmih kot so Forrest Gump, Iron man in številnih filmskih serijah kot so bile Baywatch in še katera druga, ki sem jo zamudila. Kdo bi verjel, da smo na eni izmed najlepših plaž, kjer sonce sije čez 300 dni na leto. Maloštevilni sprehajalci in tekači so se zgubljali v jutranji megli, ki ji domačini v spomladanskih dneh rečejo »May Gray» in »June Gloom«, ki je posledica mešanja tokov, ki prihajajo iz oceana in temperaturnih nihanj. Kopalke v nahrbtnikih smo potisnili še globlje in v upanju, da nam le posije sonce, nadaljevali vožnjo po Pacifik coast Hwy do Malibu, ki je prav tako znan po toplih peščenih plažah in domovih znanih Hollywoodskih zvezd in zvezd zabavne industrije. Kdo ne pozna pesmi »27 milj lepote?« in kdo si ne bi zaželel nedotaknjenih plaž El Pescador, La Piedra in El Matador?

Med razglabljanjem o projektu White Shark, s katerim želijo zaščititi bele morske pse in ozavestiti ljudi, da je treba ohraniti oceane, smo prispeli do Ameriške Riviere, najbolj priljubljenega letoviškega in zdraviliškega kraja, to je do Santa Barbare, katerega slikovito ozadje tvori Santa Ynez Mountains, kjer nekako na vsaka tri leta zapade sneg, ki ostane le dan ali dva. V sami Santa Barbari pa so nekaj snežnih kosmičev nazadnje zaznali leta 1939. No, saj se sneg zagotovo ne bi skladal z arhitekturno podobno mesta, ki ga daje španski kolonialni slog in ne zgodovina, ki je s tem povezana. Da se ne bi preveč poglabljali s samo zgodovino smo se odločili, da se z njo seznanimo kar na stenski freski v razpravni dvorani County Courthouse, ki jo občasno še uporabljajo za sodne postopke. Zaradi zgodovinskih dejstev smo se odpravili po poteh legende o Sv. Barbari, dekletu, ki je bilo obglavljeno zaradi krščanske vere. Pot nas je vodila v Mission Santa Barbara, ki ga sestavljajo tri različne kapele, vsaka večje od prejšnje, končno podobo pa je dobil šele po uničujočem potresu decembra 1812. Danes je to župnijska cerkev, v prvi vrsti pa turistična atrakcija. Nič manj popularna atrakcija pa ni Stearns Wharf – leseni pomol v pristanišču, ki čez leto pritegne na tisoče ljudi zaradi samega sebe in zaradi tega, ker je v parku v neposredni bližini ob obali na ogled veliko umetnin in obrtniških izdelkov, ki jih ustvarjajo ljudje, ki živijo v okrožju Santa Barbara. Mimo fontane s tremi delfini smo se sprehodili do restavracije Harbor, Moby Dick in številnih trgovin s spominki. Nekoč živahno pristanišče za tovorne in potniške ladje je danes dom za zasebna plovila, ribiške flote in izhodišče za ture, ki vas popeljejo na opazovanje kitov. Nekaj sto metrov vstran, smo se malo pred tem pri samem Missionu nastavljali soncu, tu pa smo znova padli v meglo, saj je bilo celotno območje ob oceanu, odeto v meglo. Zaradi tega smo se odločili, da vsaj del pot proti San Franciscu nadaljujemo v notranjosti in s tem poiščemo dobro voljo, ki bi nam ga naj prineslo sonce.

Po nekaj ostrih ovinkih nad mestom smo prispeli v dolino, po katerih bregovih so bile posejane kmetije – ranči, odeti z belimi lesenimi ograjami, na pašnikih tu in tam govedo, ljudi skoraj nikjer. Številni vinogradi so nam dali vedeti, da smo prišli v vinorodno območje Santa Barbare, ki se je nadaljevalo skoraj do jezera Cachuma, ki predstavlja idealen kraj za sproščujoč pobeg pred vržem na plaži Santa Barbare, seveda v času, ko tam sije sonce. Ker se iz tega jezera številna domačinstva oskrbujejo z vodo, je tu prepovedano plavanje, vsi vodni športi, dovoljen je le ribolov. Časa za postanek ni bilo, čeprav je sijalo sonce, saj se nam je mudilo naprej, kajti želeli smo uživati v panoramski vožnji ob najlepši obali sveta, obali Pacifika, cesti imenovani All American Road. Pa iz tega spet ni bilo nič, saj nas je ob obali znova zajela megla, ki nas je spremljala vso pot na sever. Tako nismo videli Big Sur obale, ne Bixby Creek mostu, katerega obrobje geoloških skal spominja na dinozavra in tudi ne Montereya, ki slovi za izvrstno izhodišče za opazovanje kitov in je kraj, kjer je J. Steinbeck dobil navdih za roman o življenju v tem kraju v času razcveta industrije za konzerviranje sardin.

Šele nekaj pred polnočjo smo prispeli v San Francisco, v mesto pisateljev, fotografov, umetnikov, ostarelih hipijev in gejev. Vsega tega je bilo po malem videti v teh v nočnih urah, na poti v hotel. Temačnost in nočna turobnost tega mesta me niti za kanček nista mikala, da bi si zaželela malo »potavati« po okoliških ulicah. To in naslednjo noč nam je nočni spanec kratilo zavijanje siren. Gasilci so s svojimi gasilskimi vozili, ki jih poznamo iz risanke »Gasilec Samo«, drveli po ulicah sem in tja in nase opozarjali s sireno, ki je dajala vznemirjajoč občutek, da se nekje nekaj dogaja, ampak, ker ni bilo nikjer ognja, ne dima in ne novic o kakršnem koli požaru, lahko sklepam, da je to v San Franciscu nacionalni šport št. 1.

Naslednje jutro kukanje izza hotelske zavese ponovno ni prineslo veselja. »Obleči bo treba vetrovko in pozabiti na tistih 28 C, ki so bile napovedane«, sem si mislila, saj kaj dlje kot do sosednje stavbe zaradi megle, nisem videla. Po tipičnem ameriškem zajtrku, ki je poleg toasta vključeval še marmelado, maslo, muffine in banano ter kavo ali čaj, smo se odpravili na ulice enega izmed najdražjih mest v ZDA, kar pa ni posledica »zlate mrzlice« iz začetka 19. stoletja, ko so v gorovju Siera Nevade odkrili zlato, ampak je to eno izmed najbolj zaželjenih mest za življenje zaradi svoje liberalnosti. Je pa tudi eno izmed najbolj poseljenih mest v Kaliforniji. Mesto smo zaželi spoznavati na Market Streetu, ki je ena od največjih ulic v mestu in zaradi svoje diagonale, ki se vije čez celotno mesto, predstavlja odlično izhodišče za oglede vseh znamenitosti. Zaradi številnih modnih in ogromnih blagovnih hiš, ki se tu nahajajo, je San Fracisco fenomenalno mesto za nakupe. Na enem mestu lahko tu najdeš ulične umetnike, brezdomce in popotnike kakršne smo bili mi. Nič kaj manj pomemben trg in mesto za nakupe ni bil Union Square, kjer se nahajajo tudi najboljši hoteli in restavracije in kjer je za čas Božiča in Novega leta na centralnem trgu postavljena velika jelka in ob njem ogromno drsališče. Mi nismo nakupovali, čeprav nas je s svojimi šestimi nadstropji mikala najbolj znana ameriška blagovna hiša »Macy’s«, kjer lahko preživiš večji del dneva. Namen našega potovanja ni bilo nakupovanje, čeprav nas je ženski del skupine zelo, zelo mikalo, vendar smo se nekako premagale in sledile ciljem obiska v San Franciscu, to je ogledom. Prav tako smo se obotavljajoče pomikale po ulicah čez Chinatown, ki predstavlja kitajsko mesto sredi San Francisca, ki je nastalo zaradi velikega števila Azijcev, ki so preko Pacifika prišli v to mesto. Pisano mesto je bilo polno številnih kitajskih trgovin in restavracij. Me pa smo le nemo zrle v izložbe in počasi hitele za moškimi, katerih želja je bila čimprej prečkati to mesto in doseči cilje tega dne, to je zloglasni zapor Alcatraz, ki v španščini pomeni »pelikan« oziroma »čudna ptica«. Kdo si ne bi želel obiskati nekoč vojaške baze za varovanje vzhoda v zaliv, kasneje pa zapora za kaznjence, ki jih ni bilo mogoče nikjer drugje zadržati, če ne naši moški. Kdo od njih še ni slišal za najbolj znane zapornike, kot so bili Al Capone, Arthur »Doc« Barker in drugi nepoznani gangsterji, ki so bili drugod razglašeni za nasilneže in sposobne zbežati, od tu pa ti ni bilo mogoče zaradi močnih tokov okoli otoka. Uradno ni uspel pobegniti nihče, čeprav so poskusi bili in 5 zapornikov še danes pogrešajo. Tako kot večina turistov smo se tudi mi fotografirali pred Al Caponejevo celico in razmišljali o tem, da ravno tako hudo kot se prikazuje, ni bilo. Z nekaj minutno vožnjo z ladjo smo se vrnili na kopno in naredili še nekaj korakov naprej na Pier 39, kjer so na enem kupu združene restavracije, trgovine s spominki in živali, ki so si tukaj izbrale ta kraj za svoj dom. Na hitro smo pojedli plastičen hot dog, napravili nekaj fotografij in se nasmihali številnim umetnikom, ki so iz naših denarnic skušali zvabiti dolar ali dva za akrobacije, ki so jih izvajali. Mimo številnih restavracij z morsko hrano smo ga »mahnili« na enega izmed 44 hribovitih delov San Francisca, na Russian Hill, kjer se nahaja najbolj znana ulica te metropole in se imenuje Lombard Street. Že od malih nog sem si želela videti to najbolj zavito ulico na svetu, ki se strmo vije navzdol in je obdana s cvetjem, zaradi česar predstavlja pravi mali raj v tem delu mesta. In iz vrha te ulice smo res doživeli veličasten pogled na center San Francisca, izza katerega se je nahajal Tihi ocean. Megle res ni bilo več, zato smo res lahko doživeli veličino tega mesta. Za zaključek pa smo se zapeljali še s Cable Car po strmih ulicah gor in navzdol. Skoraj eno urno čakanje v vrsti se je izplačalo.

In na koncu še Civic Center, kjer si dušo napolnijo vsi ljubitelji literarne umetnosti in opere. Naslednje jutro spet isti zajtrk, odjava iz hotela in že smo bili na poti do Golden Gate parka, ki predstavlja pravo botanično cesarstvo s svojimi avtohtonimi vrstami dreves.

Postanek ob Palace of Fine Arts in Exploratoriumu je dal občutek postanka za ogled ene izmed evropskih znamenitosti. Čeprav je bil prvoten namen palače navdušiti ljudi s svojo lepoto, je bil kasnejši namen dostopnost umetnosti in znanosti množicam. Danes pa predstavljata ozadje številnim porokam in strankam ter se pojavljata v filmih in televizijskih oddajah, v prvi vrsti pa je še vedno priljubljena turistična točka.

Čez Presidio nas je pot vodila tudi čez Lincoln Blvd do Golden gate promenade, kjer smo naredili nekaj čudovitih posnetkov Golden Gate bridga, ki tokrat na našo srečo ni bil odet v meglo, čeprav bi lahko nekaj meglic dalo piko na i našim fotografijam. Tik za staro obalno stražno postajo pa smo naredili »gasilsko« fotografijo tako, da smo lokalnega »policaja« prosili, da pritisne na sprožilec in nas vse skupaj z Golden gate Bridgom »spravi« na fotografijo.….. Vožnjo smo nato nadaljevali ob obalni cesti ob Pacifiškem oceanu, kjer smo nemo zrli v lepoto, ki jo lahko doživiš le na tem delu sveta. In na koncu še Twin Peaks, najvišji vrh v okolici San Francisca, ki omogoča najboljši pogled nad celotno mesto in po katerem je dobila ime tudi najbolj kultna serija. Ura je bila že skoraj opoldan, zato smo se morali posloviti od San Francisca in kreniti proti vinorodnemu območju Napa Valley, kjer smo bili naročeni na degustacijo. Z vožnjo čez zlata vrata, svetovno znamenitostjo izjemne lepote in neslavnih rekordov (samomori) – Golden gate bride, smo se poslovili do mesta, ki ga bom še dolgo pomnila, mogoče tudi za to, ker je bilo to moje prvo ameriško mesto.