041 726 449 turizem@az-sp.si

»Biti drugje« – Severna Koreja

»Kam pa kaj letos potuješ?« »V Severno Korejo.« »Aha, misliš v Seul…Kia, Samsung in te zadeve…?« »Ne, na sever grem, v Pyongyang, saj veš, jedrsko orožje, Kim in te zadeve…«  »Aaaa, ne bo te več nazaj, ubili te bojo, zaprli, ustrelili, mogoče oboje, pa saj te sploh ne bodo spustili preko meje…«

Tako navadno poteka pogovor, če znancu omeniš, da greš na dopust v Severno Korejo. Kako pa v resnici bo, kaj je tem, je nevarno, kakšen sprejem me čaka? Bližje, ko je dan odhoda, več takšnih in drugačnih vprašanj se začne motoviliti po že tako od vseh priprav zmedeni glavi.

 

Vstop v Demokratično ljudsko republiko Korejo (kratica DPRK) je pravzaprav dokaj enostaven. Najenostavneje je v državo leteti iz Pekinga na Kitajskem, kjer si na severno korejskem veleposlaništvu tudi urediš vizo. Viza, po želji, ne gre v potni list, dobiš jo na posebnem listu in tako tudi pozneje ni težav z vstopom v katero od zahodnih demokratičnih držav. Žal jo ob odhodu korejske oblasti obdržijo in vse kar ostane od tovrstnih spominov je lahko kvečjemu fotografirano za spomin. Ob prihodu vam vzamejo potni list in vizo in vrnejo, ko  državo zapustiš. Ko si enkrat v DPRK, ne rabiš osebnih dokumentov.

Prebivalci Severne Koreje se nimajo za Severno Korejce. Oni so Korejci, celoten polotok je enotna, v bodočnosti spet skupna država, ki pa je trenutno na silo razdeljena s strani ameriškega imperialista. Torej smo v Koreji, točneje v »severnem« delu države.

Za korejski turizem je odgovorna edina, državna seveda, turistična organizacija KITC. Vsaka tuja turistična agencija mora delati preko njih, in posledično se tudi sama ponudba ne more kaj dosti razlikovati. Lahko si še tako velik ljubitelj samostojnega popotništva, nahrbtnikov, iskanja prenočišč in poceni ulične prehrane, v S. Koreji to žal odpade. Vse plačaš v kompletu: vodenja, prevoze, hotele, hrano, letala, vlake itd. Drugega načina ni, komur to ne paše naj bo pač doma  in npr. obišče gore okrog Kitzbuhela ali Gardaland.

Redno linijo Peking – Pyongyang dnevno povezuje nacionalni korejski prevoznik Air Koryo. Na večini lestvic slovi kot najnevarnejša letalska družba na svetu, predvsem zaradi starih ruskih letal, ki jih kje drugje le še redko srečamo v voznem stanju. Preizkušeno lepo delujejo, najbrž pa je potniku to tudi zadnja skrb pred odhodom.

Ko se ruski Tupoljev odlepi iz ogromnega Pekinškega letališča, se končno zaveš, da poti nazaj ni. Po kakšni uri leta skozi okno zagledaš zeleno in gorato pokrajino Severne Koreje, v grlu nastane rahel cmok, začenja se srečanje z najbolj neznano in izolirano državo na svetu. Na letalu nadvse prijazne in fletne stevardese, ob zvokih njihove narodne glasbe, postrežejo hamburgerje. Simbolično slovo od zahodnega sveta?

Letališče Pyongyang je prav krasno. Moderno, čisto, pregledno – predvsem pa groteskno prazno. Dnevno morda trije leti so vsekakor premalo za tipično gnečo in vrvež, ki smo ga navajeni iz raznih svetovnih vozlišč. Moskva, Šanghaj in Peking so praktično edine obstoječe mednarodne povezave, poleg še par morebitnih notranjih letov…

Mejne formalnosti napovedujejo, da tukaj ni več šale. Troje obrazcev je treba izpolniti na katerih oblasti izvedo praktično vse o bodočem obiskovalcu. Predvsem kaj vnašamo v državo. Najbrž edino destinacijo kamor lahko vnašaš neomejeno cigaret in alkohola. Pravzaprav se to spodobi in pričakuje, namreč ekipa, ki nas je v naslednjih dneh spremljala po državi je bila bogato obdarovana z alkoholnimi pijačami, zahodnimi cigareti, čokolado, ženske pa tudi s kozmetiko. Iz Slovenije so pripotovala ročno izdelana mila, 5 kartonov cigaret Dawidoff in par steklenic znanega ameriškega viskija pa iz prosto carinskih trgovin v Pekingu. Domačinom bodo darila služila kot menjava na črnem trgu, oziroma kot sredstvo podkupovanja v eni najbolj skorumpiranih držav na svetu. Ker je bilo na letalu tudi kar nekaj domačih poslovnežev in špekulantov, so se tovrstni vnosi šteli v desetinah velikih škatel vse možne zahodne robe. Najbrž je bilo letalo bolj tovorno kot potniško…

Oblastem je treba prijaviti vso elektroniko in literaturo. Preverijo slike na fotoaparatu, slike na telefonu, glasbo na mp3 predvajalniku, prenosnike, vsebino knjig ipd. So čisto prijazni fantje, a svoje delo jemljejo precej resno in poskus vnosa npr. biblije bi bil zelo nespametno početje.  V grobem je prepovedan kakršenkoli propagandni material v zvezi z ZDA, Južno Korejo, verske vsebine, politične zadeve itd. Nezaželeni so tudi vsi zahodni turistični vodiči in na primer oblačila s simboli ZDA, Japonske in Južne Koreje. Tetovaže in osebni (verski) nakit ni problem.  Tudi glede vnosa elektronike ni bilo težav, čeprav danes že skoraj vsaka naprava vsebuje GPS, za slednje pa je načeloma v Korejo prepovedan vnos. Za tujce imajo možnost nakupa posebne sim kartice za mobilni telefon po ceni 50€. Tako ste lahko celo priključeni na internet, google, socialna omrežja itd. seveda ne delujejo. Za domačine je frekvenca drugačna in klici med njimi in nami so nemogoči.

Sopotniki smo bili precej različnih narodnosti in karakterjev. Predstavniki Amerike, Avstralije, Nove Zelandije, Anglije, Nemčije, Norveške – in en Slovenec. Študenti, profesorji, avanturisti, in celo par na medenih tednih. Edini, ki je socializem tudi sam izkusil in bil recimo da, na malenkost bolj »domačem« terenu, je bil predstavnik z naskokom najmanjše državice – Slovenije. Američani menda zelo radi obiščejo DPRK. in so prav lepo dobrodošli, Korejci radi povedo, da nimajo nič proti njim kot ljudem, veliko pa proti njihovi politiki in militarizmu. A v in iz države, lahko potujejo le z letalom. Vlak torej za državljane ZDA zaenkrat odpade.

Pričakala nas je ekipa petih oseb; treh vodnikov; mladi Kim na uvajanju, simpatična punca Lim in vodja gospod Dim. Poleg njih še snemalec in voznik malega avtobusa. Vso pot in po vseh znamenitostih so nas snemali, zmontirali  eno urni film o našem potovanju, ter ga prodajali na DVD po 50€. Smo si kupili primerek in ga »prepekli« na kitajskem.

 

Najprej razlaga nujnih pravil za tujce na obisku v Severni Koreji. Prvo in zlato pravilo se nanaša na fotografiranje. Nikoli in nikjer ne fotografiramo vojske. Kar je včasih težko, ker je vojaškega osebja povsod polno. Enako velja za kontrolne točke in določene vladne stavbe. Skratka, bolje vprašati, kot siliti v težave. Tudi domačinov se ne slika. Vsaj direktno ne, najbolje je vprašati in morda privolijo. Vodniki kmalu uvidijo kakšno ekipo turistov imajo na grbi. Če se lepo držiš pravil, jih ne kršiš in delaš s tem preglavice vodnikom se bodo potrudili, da vidiš čim več in zate bodo resnično poskusili storiti vse. Biti turistični vodnik v Severni Koreji je velik privilegij s katerim lahko preživljaš celotno družino. Niso vohuni ali kaj podobnega, so pa precej pod stresom, saj odgovarjajo za vse napake zahodnih »divjakov«. In biti kaznovan v Severni Koreji ni priporočljivo…

Korejci imajo svojo časovno zono. Čas v Pyongyangu je 30 minut pred Pekingom. Uporabljajo sicer tudi normalno štetje let, uradno pa živijo po severnokorejskem koledarju, trenutno v letu Džuče 105. Leta štejejo od rojstva večnega predsednika Kim Il Sunga, ki se je rodil leta 1912. Po smrti 1994 je bil razglašen za večnega predsednika države in tako lepo v miru predseduje še danes.

Džuče je sistem, ideologija in filozofija Severne Koreje. Menda je to »briljantna revolucionalna« pogruntavščina prvega in večnega predsednika Kim il Sunga. Enostavno povedano je nadgradnja marksizma in leninizma z dodatkom dinastičnega absolutnega vladarja. Džuče opisujejo kot popolno samozadostnost naroda in države, v kateri pa vsak posameznik sam odloča o svoji usodi!?! Možnost nakupa knjig o njihovem sistemu je povsod dovolj. Avtorji pa so izključno vsi trije iz družine Kim.

Prvi vtis vožnje po prestolnici »osi zla« je bil precej nenavaden. Predvsem, ker ne veš kaj bi pričakoval, gledaš, slikaš, pričakuješ nepričakovano in doživiš mali šok. Po cestah vozijo taksiji, avtomobili, normalno se sprehajajo prebivalci in klepetajo po pametnih telefonih – lastnih znamk. Nič šokantnega torej. Res da je promet bolj redek, in je kolo glavno prevozno sredstvo, pa vendar mesto ima nek utrip – mesto živi. Povsod so vidni gradbeni projekti in visoki žerjavi gradijo razne mega nebotičnike. Arhitektura nas najprej opomni, da je tu malo »drugačen« svet. Neverjetno gigantske zgradbe, stanovanjske ulice v katerih živi tudi po 15000 ljudi, prepletanje modernih dizajnov in vrhunca zastrašujoče socialistične gradnje, široki a prometno osamljeni bulvarji in do zadnje bilke negovane zelenice in parki.. Javni promet s ostarelimi trolejbusi lepo deluje. Potniki disciplinirano čakajo v vrstah na postajah in se mirno in tiho vkrcajo na avtobus ali metro. Nihče na ulici ni v kavbojkah, nihče nima rok v žepu, iz množice skoraj ni zvoka. Nekako je vse enako, pa vendar tako drugače, kot doma. Kot bi vstopil skozi »zvezdna vrata«, v našemu podoben, vzporeden svet.

 

Na vsakem večjem trgu po državi sta kipa večnega predsednika, velikega voditelja Kim Il Sunga ter njegovega sina, velikega generala in dragega voditelja Kim Jong Ila. Z njima ni šale, v resnici te do nje tudi mine takoj ko stopiš na trdna tla. Pri kipih se globoko priklonimo in položimo cvetje. Enako velja v notranjosti večjih vladnih stavb ob njunih slikah. Kot se na primer sezujemo v mošeji je to pač tu povsem normalno in popotnik se hitro navadi. Predvsem je pomembno se izogibati kakršnemu koli blatenju imen nekdanjih in sedanjih voditeljev dinastije Kim. Fotografiraš seveda lahko, pomembno je, da so kipi in slike vedno v celoti v kadru. Slikanje samo delov ali detajlov slik in kipov je prepovedano.

 

Bolj čiste države, kar se smeti na ulicah tiče, verjetno ni. Nikjer, pa smo se prav trudili, ne vidiš koščka nesnage, ni grafitov ali beračev kaj šele ogorka ali žvečilnega gumija. Strogo roma vse v koše za smeti. Strogo prepovedano je prepogniti časopis preko slike trenutnega voditelja. Niti ga vreči v smeti. Odloži se na mizo, preko noči pa časopisi skrivnostno izginejo neznano kam. Je pa časopis Pyongyang Times v angleščini, čudovit spominek za domov. Pa še pravilno vam ga zapakirajo.

Nikjer ni nobenih domačih živali. Menda je za to treba posebno dovoljenje oblasti. V Pyongyangu, mestu s 4 milijone prebivalcev nismo videli enega goloba, kar je gotovo fenomen med velemesti. Zakaj, ne ve nihče, oziroma nam ne povejo. Morda bolje ne vedeti…

Korejski moški radi kadijo. Imajo svoje znamke cigaret, celo izvažajo jih v Iran, niso slabe, sploh pa so poceni, nekje od 0,5€ za škatlico. Ženske ne kadijo nikjer in nikoli, ker se to menda ne spodobi. Za poroko mora biti moški starejši od ženske, sicer zakon s strani staršev ni odobren.

Za moške je dovoljenih 14 modelov frizur. Ženske morajo imeti dolge lase, vedno zvite v čop. Zasebne lastnine, vsaj kar se tiče nepremičnin ni. Lastnik vsega je država, sistem odloča kaj boš postal, kje, kako in zakaj. Praktično že z rojstvom je tvoja bodočnost več ali manj določena.

 

Med ogledovanjem spomenikov in trgov se ne smemo oddaljevati od skupine oziroma naših vodnikov. Točno je določeno do kam in za kako dolgo si gremo kaj pogledati. Tempo je ubijalski, kajti želijo nam pokazati čim več, saj smo pridobili njihov zaupanje. Brez spremstva vodiča se ne moreš sprehajati po mestu, pravzaprav niti nimaš časa. Zvečer, ko se vračamo v hotel smo utrujeni, a vedno se najde čas za sprostitev v hotelskem baru. Poceni in dobro domače pivo, korejska žgana pijača Soju, razne znamke najboljših svetovnih žganih pijač po zelo ugodnih cenah so nas držale pokonci do poznih ur. Samo v hotelu se lahko svobodno gibljemo in v miru posedimo ter debatiramo. Zjutraj pa spet ogledi in obiski raznih zanimivosti. Naporno, a ko si enkrat tu, pač stisneš zobe.

Hoteli v prestolnici varirajo od nekoliko cenejših verzij do luksuznih. Nudijo vse kar dobimo tudi v »našem« svetu. So veliki, čisti in okusno urejeni. Predvsem pa varni. Vrat sploh nismo zapirali, na mizah v sobah so bili prenosniki in osebne stvari, nikomur ne pade na pamet da bi ti kaj vzel. Pojma »kraja« ali »goljufija« domačini sploh ne poznajo. Prav tako tudi ne napitnine, kar je povzročalo precej zabavne situacije predvsem ameriškim sopotnikom.

V mestu Pyongsong, severno od prestolnice je bila zadeva glede hotela nekoliko bolj na ravni naših pričakovanj. Edini hotel v mestu je predstavnik iz obdobja 60. let. Zvečer pride topla voda za eno uro, občasno ni elektrike, pa vendar je prav to izkušnja, ki smo jo želeli. Poseben čar je v družbi ob baterijski svetilki pisati kartice, piti pivo in izmenjevati mnenja. In ja, severno korejske kartice so po mesecu in pol, cenzorskih pregledih itd. srečno priromale v Slovenijo.

 

Splošno znano je da  je Severno Korejo v preteklosti že večkrat pestila huda lakota. O razlogih najbrž nima smisla razglabljati, so pa nekdanje pomanjkanje priznali celo naši vodniki. Presenetljivo, kajti večinoma svoje države in sistema nikoli ne bi pokritizirali. V trenutnih razmerah, najbrž zahvaljujoč podpori Kitajske, vsaj neke večje lakote ni. Polja od južne do severne meje so do zadnjega metra vzorno zasejana z rižem, koruzo, pšenico in nasadi jabolk. Polja lepo obdelujejo, tu in tam se najde celo kakšen ruski traktor, večinoma pa z voli, največ pa ročno. Menda mora vsak državni uradnik, vsaj del leta, delati na poljih oziroma kmetijah. Prispevek k blaginji države. Primer dobre prakse morda?

 

Vsak obiskovalec DPRK si najbolj želi točno določenega spominka. In točno tistega ne more kupiti. Prebivalec S. Koreje, dobi od države, ko dopolni 14 let, posebno značko. Je rdeča, v obliki zastave in na njej sta upodobljena oba nekdanja voditelja dinastije Kim. Oba ali vsak zase – obstaja par variant. To značko nosijo vsi prebivalci od zore do mraka, obvezno na vidnem mestu na srčni strani oblačila, razen na npr. športnih in delovnih oblačilih. Biti brez, bi bil hud prekršek.

Žal nakup za obiskovalca niti pod razno ni možen. Ko dneve in dneve gledaš ta mali okras, si ga iz dneva v dan bolj želiš, kajti to je res neka posebna trofeja. In ker črni trg, v »našem« svetu, še vedno deluje, se v kitajskem Dandongu, na posebni stojnici, skrito v temnih predalih in na skrivaj, da to posebnost kupiti. In to je spominek na katerega sem osebno najbolj ponosen.

 

Pri postreženih obrokih nikoli ni šlo brez slabe vesti. Medtem ko večina državljanov živi na pragu lakote, odvisni od mesečno dodeljenih minimalnih paketov hrane na bone, so nas, skorajda pitali. Navada v S.K. je, da mora pri postreženem obroku obvezno biti več hrane, kot je zmoreš pojesti. Skratka nekaj mora ostati na krožniku. Zato riž, kot »polnilo« za tiste brez dna, pride na mizo na koncu. Jedli smo vse od juh, rib, zrezkov in klasičnih prilog, takšnih in drugačnih specialitet, sladoleda in tortic. Večinoma iz uvoza. Resnično se pogosto ne moreš znebiti občutka, da si del znanega filma »Intervju« oziroma predstave, ki jo hočeš nočeš moraš »požreti«. Poizkusiti je treba njihovo zelenjavno jed Kimchi, pa tradicionalno jed mesta Kaesong z 12 prilogami v malih skodelicah, nadalje »vroči lonec« v katerem si sam kuhaš svojo juhico (menda kot nekoč vojaki v čeladi), obvezno na vsaki turi pa je pečenje račjega mesa na žaru. Vrhunec, kdor to želi (in posebej plača) je nacionalna specialiteta »sladko meso«. Pasje meso v obliki enolončnice, ki je bila, če odštejem slabo vest – res odlična. Restavracije v paketu so namenjene turistom in partijski eliti, vsakršno mešanje z domačini je žal, kolikor se le da, onemogočeno.

Ljudje na ulicah Pyongyanga so že navajeni »zahodnih« obiskovalcev. Seveda ne iščejo kontakta s tujci, vendar pa tudi niso šokirani ob pogledu na drugače oblečene, večje in predvsem obilnejše turiste, ki slikajo vse povprek ter ropotajo v raznih čudnih jezikih. V krajih izven prestolnice, pa smo se z domačini gledali kot bitja iz različnih svetov, kar smo pravzaprav drug drugemu tudi bili. Opazovali smo se preko cest, nezaupljivost pa je hitro premagal nasmeh in mahanje. Naš obisk je tako morda počasi dobival nek smisel. Pokazati ljudem, ki živijo v totalno izolirani državi, pod ultra stalinističnim vodstvom, da svet zunaj ni sovražen do njih, da smo prišli kot prijatelji, skratka nenevarni in spoštljivi.

Z obiskom DPRK, hočeš nočeš doniraš kar nekaj deviz režimu dinastije Kim. V zameno je vredno poskusiti pokazati vsaj mali delček našega sveta ljudem, ki se bodo v prihodnje morali spopasti z pastmi in darovi kapitalizma. Slike iz Slovenije, slovenska glasba, par naših besed in vicev, malo vsega je ostalo za vedno tam. Severna Koreja se odpira, zelo počasi, vendar neizogibno. In več kot izvemo drug o drugem, lažji bo prehod med našimi svetovi.

 

Severna Koreja ni nakupovalna meka. Glede na to, da jim  v naprej plačaš kompleten aranžma, denarja teoretično niti ne rabiš. Ampak zvečer je v družbi lepo popiti pivo, domov poslati kartico (z fenomenalnimi parolami in simboli socializma), kupiti slavni ginseng, knjigo, znamke, športne rekvizite, morda kapo ali majico. Na denar in nekatere stvari je treba misliti vnaprej. Bank in bankomatov ni. Tudi spominskih kartic in baterij za fotografiranje ni. Ko zmanjka enostavno ni rešitve. Ni pa skrbi z menjalnicami, kajti tujcem je uporaba severno korejske valute won prepovedana. Plačuje se v € (tudi s kovanci), $ ali v kitajskih yuanih. Yuan je preizkušeno najenostavnejši in najugodnejši za plačevanje.

Nagradno smo obiskali supermarket v Pyongyangu, kjer smo izjemoma lahko menjali denar v njihovo valuto. Pod pogojem, da ga zapravimo izključno v tej trgovini ali pač potem menjamo nazaj. Trgovina založena, kot naši supermarketi, ljudje nakupujejo in vse je povsem normalno.  Kolega iz Avstralije si je celo kupil bicikel! Včasih nisi prepričan kje in kdo komu laže ali prireja resnico. Po luštnem nakupovanju z domačini pa je par bankovcev srečno, v umazanih nogavicah, našlo pot v svet kapitalizma.

 

Nikoli nam niti pod razno ni bila izgovorjena nobena grožnja ali kakršnokoli ustrahovanje, pa je vendar vsak sopotnik zase doživljal nek nedoločljiv psihičen pritisk. Izčrpajoče. Morda je razlog tudi v propagandi s strani zahodnih medijev, marsikaj, kar se piše na zahodu je izmišljeno, spet drugo pa prenapihnjeno dejstvo. Sploh kitajski rumeni mediji se radi ponorčujejo in satirično obravnavajo razne dogodke v DPRK, zahod pa to včasih povzame kot čisto novičarsko zlato. In pa obratno. Propagandni stroj Kimove monarhije pozna in dovoli samo in edino svojo resnico ter zgodovino. Otroci Koreje se izobražujejo in razmišljajo le po dovoljeni enotirni doktrini, ki jim jo v vseh medijih, po javnih ozvočenjih in v kompletni državni literaturi, dan za dnem plasira nepopustljivi sistem. Svet zunaj je načeloma opisan kot zloben in pokvarjen, ogroženi so od zunanjih imperialistov, njihov sistem Džuče in dinastija Kim pa sta na ravni bogov in kot takšna tudi edina rešitev, resnica in nenazadnje religija.

Tisti, ki delujejo v turizmu ali pa so morda že imeli dovoljenje odpotovati iz države, ponavadi v »turbo« kapitalistični Peking, so seveda videli zunanji svet z zahodnimi plusi in minusi. Ko nanese pogovor v te nemirne vode, se le gledamo, oni vedo, da mi vemo in mi vemo, da oni vedo. A nihče ne bo rekel nič. Pogledi povedo dovolj.

 

Kar se naših ogledov tiče jih lahko delimo na bolj in malo manj bizarne. V prvi vrsti je že sam občutek, gibati se po tem vzporednem vesolju, doživetje samo zase. Obiskali smo lep del države, vsaj tisti, ki je tujcem dovoljen. Domačinom to ni tako enostavno. Da zapustiš domačo vas in greš na obisk rabiš posebno dovoljenje oblasti. Izhodi iz Pyongyanga in drugih mest so blokirani z preglednimi točkami, kjer je treba vojski črno na belem dokazati namen svoje poti. Nekaj kar se nam zdi povsem normalno, je za prebivalca Koreje morda nerešljiv problem.

 

Poleg glavnih megalomanskih spomenikov v prestolnici smo se aktivno udeležili igranja bowlinga, biljarda, igralnih avtomatov, streljanja v tarče in podobnih kratkočasnih atrakcij. Okušali smo dobra piva v čudovito urejeni pivnici po zgledu nemških in celo obiskali grobnico enega prvih vladarjev dinastije Koryo iz 10. stoletja. V srednji šoli smo imeli čast predavati dijakom o našem svetu in življenju tam zunaj. Predstaviti naše dežele in tuje jim navade. Med vrhunce potovanja lahko štejem, sicer drag, a nepozaben, polet z ruskim helikopterjem MI17 nad Pyongyangom. Mesto te s svojo nenavadno arhitekturo sredi zelene ravnice enostavno prevzame, svoje pa gotovo doda še pridih mogočnega ptiča v katerem letiš nad tujim planetom.

Obisk demilitarizirane cone na meji z Južno Korejo je nekaj posebnega. Najnevarnejši mejni prehod na svetu, je ta kraj imenoval Bill Clinton med obiskom J.Korje na drugi strani 38 vzporednika. Na dolžini 250km se do zob oborožene vojske Severne Koreje in Južne Koreje s podporo ZDA, 24 ur na dan nadzorujeta, ter sta pripravljeni takoj ukrepati. V igri je jedrsko orožje, napetost je prisotna vsepovsod, nadzor nad obiskovalci je 100%. Njihova razlaga sporne situacije je edinstvena. Poslušaj, glej in kimaj, misli pa si kar si hočeš.

Fascinanten je vojaški muzej v Pyongyangu. Nihče od nas zahodnjakov ni pričakoval kaj tako mogočnega, modernega in zanimivega. Pričakali so nas ogromni vrtovi, zunanji razstavni prostori z vso možno mehanizacijo iz korejske vojne, zajeta ameriška vohunska ladja USS Pueblo in na žalost stroga prepoved slikanja notranjosti stavb. In prav tam se skrivajo najboljše predstavitve veličastnih bojev severno korejske vojske. Ogromne »Hollywoodske« dvorane z interaktivnimi bitkami, maketami položajev, sestreljenimi letali in poškodovanimi tanki, rovi, bunkerji… Marmor, pozlačeni lestenci, vse svečano in brezhibno čisto, kot da je čakalo samo na nas. Muzej s katerim bi se na veliko ponašalo vsako zahodno mesto. Zgodovina, ki jo pripoveduje kustosinja pa je spet iz drugega sveta. Verjemite, nič ni tako kot ste brali v naših ali ameriških učbenikih. Predvsem ameriški gostje tu izbuljijo oči in ne morejo verjeti, kakšna interpretacija zgodovinskih dejstev se jim, brez dlake na jeziku, pripoveduje. Ni replik, tu ste v drugačnem svetu…Vaše mnenje naj ostane le vaše.

Obiska vreden je stolp Džuče, ki z 20m visoko plamenico na svojem vrhu slavi državno ideologijo. Najvišji granitni stolp na svetu sestavlja 25550 granitnih kock. Vsaka za en dan življenja večnega predsednika Kima v letu graditve 1982. Na vrh 170m visokega orjaka vas za 5€ zapelje dvigalo in odpre se čudovit razgled na prestolnico in mogočno reko Taedong, ki prečka Pyongyang.

Vseh spomenikov in stavb se enostavno ne da opisati, šele ko si tam se zaveš njihove mogočnosti. Spomenik ustanovitvi delavske stranke, spomenik osvobodilni vojni in slavolok zmage (večji od pariškega) so gotovo med največkrat fotografiranimi.

Obisk in vožnja s podzemnim vlakom v Pyongyangu je za tujce sedaj že nekaj let mogoča po določenih postajah. Menda najgloblji metro (110m)na svetu krasijo čudoviti mozaiki s social realistično in revolucionarno tematiko. Gradili so ga Sovjeti in precej tudi spominja na moskovsko podzemno železnico. Eden redkih krajev kjer se lahko pomešaš med domačine, ki te le nejeverno opazujejo, če imaš srečo pa lahko z njimi napraviš čudovite spominske fotografije.

 

Palača otrok je velik moderen kompleks, kjer nastopajo in se izobražujejo le največji otroški talenti Koreje. Od glasbenikov, slikarjev, plesalcev in akrobatov ti na koncu v super moderni dvorani z popolno koreografijo pripravi eno urni plesno pevski spektakel. Neverjetna usklajenost je rezultat vsako dnevnih trdih vaj in treningov, nastop je popoln, vendar brez kakršnih koli izražanj čustev ali grimas. Občutek imaš kot da pred tabo nastopajo roboti, ki ne poznajo napak.

 

Skoraj kjerkoli v prestolnici že si, te v daljavi spremljata dve ogromni zgradbi.

Največji stadion na svetu May Day, menda sprejme okrog 150 000 gledalcev in je do 2012 služil predvsem za svetovno znane korejske masovne igre. S pomočjo glasbe, sloganov, gimnastike in koordiniranih plesov je 100 000 nastopajočih uprizarjalo neverjetne koreografije, ki so navduševale svetovno javnost. Tradicija je zaenkrat žal prekinjena.

Najvišja zgradba v mestu je 330 metrov visoki, nedokončani hotel Ryugyong. Velikopotezna gradnja hotela »grofa Drakule« s 3000 sobami se je začela 1987, zaradi kolapsa Sovjetske zveze pa se je gradnja ustavila. Do danes so ogromno zunanjost že oblekli v steklo, notranjost pa je še vedno prazna in brez vseh napeljav. Dostop in ogled žal še vedno ni mogoč, povabili pa so nas kot bodoče investitorje.

 

Prvo mesto med našimi nenavadnimi obiski gre brez vsakega dvoma spominski palači Kumsusan – palači Sonca. Celotna izkušnja obiska je veliki večini najnenavadnejša v celotni Severni Koreji, kar je glede na hudo konkurenco res nekaj posebnega.

Po smrti obeh voditeljev Kim Il Sunga in Kim Jong Ila se je nekdanja predsedniška palača spremenila v mavzolej. Če je kdo obiskal mavzoleje Lenina, Ho Chi Minha ali Mao Zedonga, bo tu naletel na nekaj povsem drugačnega. Pogosto v šali rečejo da so njihovi v primerjavi s zadnjim počivališčem dinastije Kim, kot škatle za čevlje. Pa še prav imajo.

To je sveti kraj severno korejskega ljudstva, kamor lahko pridejo le vabljeni, ki jim je s tem izkazana velika čast. Težko je oceniti ali si tega res srčno želijo, ali pač zaradi pritiska sistema pridejo na ta sveti kraj. Po njih izrazih bi prej ocenil, da jim je to res življenjski cilj, ponos in obveza do domovine. To je bila edina lokacija našega obiska, ki ni bila nadzorovana s strani vojske, ampak s strani vlade, točneje severno korejskih tajnih služb. Ko pa imaš opraviti z njimi se tudi najpogumnejši pomaknejo nekam nazaj. Naše spremstvo je bilo živčno, napetost bi lahko rezal… Napak tu ne sme biti.

Kolone avtobusov z obiskovalci iz cele države zjutraj čakajo na vstop. Vsaka skupina dobi točno uro, ki se je mora držati. Obleka mora biti elegantna. Za moške obvezne dolge hlače, srajca in kravata, za ženske pa kostim. Obvezni čevlji in nobenega jeansa. S sabo ne moreš vzeti nič. Od kamer, denarnic, mobitelov, pisal, sončnih očal, pokrival, kovancev itd. vse ostane zunaj. Večkratni pregledi s skenerji, vizualno in ročno, notri dobesedno ne prineseš niti žvečilnega gumija. In bog ne daj da bi ga imel v ustih. Skozi dolge podzemne hodnike se na tekočih trakovih pomikaš proti notranjosti palače. Gor in dol, levo in desno, ne veš več kje točno si. Hoditi ne smeš, ponižno moraš uživati veliko čast obiska, svečano se ob veličastni glasbi pomikaš proti najsvetejšima, na stenah so le njune slike in njuni dosežki.

Posebni stroj ti očisti obutev, stroji ti posesajo prah iz oblačil. Vse je v marmorju in pozlatitvi. Nekaj je tam v zraku, vedno in povsod, kot bi nad tabo lebdel veliki brat, ki vse vidi, ve, sliši…Povsod si jim na očeh. Moški v temnih oblekah te le brezizrazno opazujejo, ženske, menda izbrane le najlepše, so v dolgih črnih žametnih oblekah, ki se vlečejo za njimi – tiho in resno te usmerjajo po labirintu v neznano.

Občutek je, kot da si v drugi dimenziji, mešanica obiska faraona in zvezde smrti, tukaj dokončno doživiš vso veličino kulta, ki sta ga voditelja vzpostavila med svojo vladavino.

Naposled v ogromni črni dvorani leži Kim Il Sung. V stekleni krsti, rahlo obsijani s skrivnostno škrlatno svetlobo. Sledi obvezen postroj skupine štirih pri vznožju krste in hkratni globok priklon. Priklon ponovimo še ob njegovih bokih. Sosednja dvorana je spominski muzej vseh njegovih dosežkov in priznanj. Diplome in doktorati raznih univerz in inštitutov, medalje in plakete svetovnih voditeljev ter vozila in razni predmeti iz časa njegovega življenja.

Do pike enako, zadevo še enkrat ponovimo v identični sosednji dvorani pri njegovem sinu Kim Jong Ilu, očetu sedanjega vodje Kim Jong Una. In zopet dvorana njegovih dosežkov in presežkov. Marsikatera od univerz na katerih sta prejela častne nazive ni sploh nikoli obstajala in nekatera priznanja dobi prav vsak politični obiskovalec, ampak o tem si upaš šepetaje razpravljati s sopotniki dosti pozneje, ko je ceremonija že za tabo.

Pred zabarikadirano in zazidano palačo je prelepo negovan park, tu končno zadihaš in dobiš prepotreben sprehod med zelenjem. Kadili so tudi nekadilci. Kaj bolj bizarnega in nenavadnega je na tem svetu najbrž težko doživeti.

 

Povratek iz Severne Koreje z vlakom je prijeten in zanimiv. Iz udobnega kupeja lahko opazuješ tisto ruralno in drugačno Severno Korejo. Kmetje na poljih, male vasice, hribi in prelepa narava se kot v mirnem filmu odvrtijo mimo tebe. Po 6 urah prispeš na severno mejo DPRK, mejo s praktično edino prijateljsko državo Kitajsko. Sinuiju je mesto na korejski strani, Dandong pa na kitajski. Vmes reka Amnok, ki je nevtralna in hkrati mejna reka. Preko nje vodi, s strani ZDA bombardiran most iz korejske vojne, preko novega pa potuje naš vlak. Nenavaden občutek je, ko strmiš iz vlaka namenjenega na Kitajsko, pa si sredi mostu oddahneš, da si spet na svobodi. Par ur je bilo pozneje potrebnih na Kitajskem, da nisem več želel vprašati za dovoljenje za sprehod in slikanje…

Na korejski strani pregled slik in prtljage, nič posebnega, sicer pa preko 1000 fotografij bi ubogi carinik najbrž niti ne mogel pregledati. Bolj je občudoval fotoaparat. Dosti ne komplicirajo niti Kitajci, da je le viza ok, pa so mejne formalnosti po kakih dveh urah gotove.

Dandong je 2 milijonsko kitajsko mesto, ki s svojimi modernimi nebotičniki zre na revno sosedo Severno Korejo. Kontrast je ogromen, sploh ponoči ko se tu prižgejo, tam pa ne prižgejo luči. Tik ob meji je tudi začetek velikega kitajskega zidu, ki za razliko od tistega pri Pekingu daje nekaj pristnega doživetja. Ni gneče in iz vrha zidu lahko celo opazuješ državno mejo. Nekaj kitajskih patruljnih čolnov, na korejski strani žičnata ograja, ponekod tudi električna, sicer pa nič skrajno posebnega. Prebegov je menda zelo zelo malo in le po sreči lahko opaziš katerega od korejskih obmejnih stražarjev. Včasih jim kitajski vržejo kakšno steklenico Kokakole…

Dandong je povezan s Severno Korejo preko novega ogromnega cestnega mostu. Novi most, ki je stal 330 milijonov dolarjev je praktično končan od leta 2012. Ampak na korejski strani se konča v polju. Kitajci so pripravili vse za veliko trgovinsko cono in začetek trgovanja s Severno Korejo, a zaenkrat vse stoji. Prazni hangarji, carinske stavbe in novo zgrajene stanovanjske stolpnice samevajo. S. korejska vlada si je premislila in zaenkrat odklanja sodelovanje. Več kilometrski most je zaprt in čaka.

 

Se torej splača obiskati Severno Korejo? Odgovor je velik da in prve skupine Slovencev že prav kmalu peljemo tja. Dokler ne boste mogli potovati nekam v vesolje k tujim civilizacijam je to gotovo najboljši približek obiska drugega  civiliziranega sveta. Spoznali boste popotnike iz celega sveta, predvsem pa iskrene in znanja željne prijatelje iz Severne Koreje. Potovanja pa nenazadnje merimo v novih prijateljih, ne v kilometrih.

Je varno? Severna Koreja je za turista verjetno najvarnejša država na svetu. Razen, če bi nalašč provocirali in počeli neumnosti se vam tam ne more zgoditi nič. Popotnik je popolnoma zaščiten, hrana pa je kvalitetnejša in varnejša kot kjerkoli v Aziji. Lahko se kvečjemu zredite. Resnim obolenjem ne boste izpostavljeni. Ni mogoče da bi se izgubili ali da bi vas oropali in ogoljufali. Tega niti ne poznajo. Še avto vas težko povozi…

Prebivalci so prijazni, topli, skromni in pogosto plahi. In težko se je znebiti občutka, da pogosto čisto srečni in zadovoljni. Njihov jezik je zaradi izoliranosti ostal na ravni izpred 50 let. Prav tako navade in običaji. Zelo spoštujejo starejše in invalide, radi imajo petje in karaoke, njihove šale in vici so na ravni naših malih otrok. Radi se nasmejijo, a marsikatera zahodna navada jim je tuja. Nikoli vam ne bodo vsiljevali svojih stališč, prav tako pričakujejo, da boste tudi vi spoštljivi do njihovih. Z vlado in politiko ne boste imeli opravka zato je vsaka tovrstna skrb povsem odveč. Kdor je živel v času rajne Jugoslavije bo marsikje doživel deja vu. Podobno je, a vse še na veliko večji in mnogo bolj skrajen način.

Boste po obisku dobili odgovore na vsa vaša vprašanja? Ne.

V mislih, boste v domačem udobju, pogosto sredi glavnega trga Kim Sung Ila v Pyongyangu. Po zvočnikih bodo donele socialistične parole, mladina v rdečih ruticah bo nasmejano korakala, vi pa boste zaman skušali ločiti zrno od plev. Namesto odgovorov, se bodo kopičila nova vprašanja o nekem drugem svetu, tam daleč na korejskem polotoku.

Erika Kerneža