Ko ti duša reče dovolj!

Dovolj! Tega enostavno ne morem več… Kaj neki že? Živeti po ustaljenih tirnicah, pravilih, kakor bi moglo biti, kot se spodobi, je lepo in prav, seveda po svojih merilih in merilih drugih. Katerih drugih? Prijateljev, znancev, sorodnikov, družbe, politike, sveta…

Dolga leta sem poletja preživljal enako, na morju, tudi po en mesec. Vsako leto isto, vsako leto čakanje, isti kraj, isti ljudje…vzorec, ki se ponavlja, to ponavljanje, rutino prenašamo v vsakdan, vsak dan živimo enako, odzivamo se enako. Pa sploh živimo? Ali pa je vse na avtopilotu? Tudi sam se vedno znova zalotim, da delujem po nekih pravilih in na avtopilotu, ki mu rečemo podzavest.

Lansko leto sem prekinil to rutino in se odpravil na Madeiro. Pojma nisem imel kaj me čaka in kako pomembno bo to potovanje zame, da spoznam ta čudoviti otok, pa tudi delčke sebe, ki so se skrivali, ki niso po merilih drugih, niti po mojih. Ja, včasih se bojimo sami sebe in nočemo videti celote! Zakaj neki bi to hoteli? Videti sebe v celoti svetloba in tema? Zakaj bi dregali v nekaj kar boli? Zato, ker ni bolj odrešujočega občutka kot se zaupati nekomu, se razgaliti, odvreči vse maske in si priznati, da tudi to sem. Odvreči vso prtljago in breme, ki ga pogosto skrivamo pred sabo in drugimi. Tako pač je, odrešitev je v razgaljanju sebi, bližnjemu, ki ne obsoja in dopušča da si in da si nepopoln. Lahko pa se izpopolnjuješ. Zato smo tu.

Je Madeira otok odrešitve? Za nekoga je morda tudi to, lahko pa je stopnička na poti, košček mozaika, ki ga gradimo in ga ne pozabimo, čudovit otok za telo in duha s svežim zrakom, dih jemajočim turkizno smaragdnim morjem in razgibano pokrajino. Poln čudovitih ljudi, ki se vedno nosijo srce na pladnju in te v trenutku vzamejo za svojega, čeprav jim ne bi bilo treba in čeprav nimajo od tega koristi, ker enostavno so, srčni in preprosti. Da, Madeira res ima nekaj in zagotovo se še vrnem, pa čeprav ne vsako leto. Čakajo me se drugi kraji…